15 let Umetniške četrti v Celju

8:18

Pred 15 leti je novinarski kolega Branko Stamejčič v našem tedniku pisal o prvih sapah, ki bodo oživele mestno jedro. V tem članku je pisal o tem, kako je osem umetnikov prejelo ključe za sedem ateljejev, ki jim jih je v brezplačen najem oddala Mestna občina Celje. S tem dejanjem je občina želela obuditi in spodbuditi umetniško dejavnost. 15 let kasneje Umetniška četrt (U4) praznuje, da se je kot skupnost obdržala, četudi so se nekateri najemniki v tem času zamenjali in so ob tem nastale kakšne manjše zamere. »A to je prostor, ki združuje nas stare in prihajajoče mlade umetnike,« je povzel akademski slikar Narcis Kantardžić, ki je del skupnosti že od začetka.

umetniška1
Prvi najemniki prostorov z županom Bojanom Šrotom (Foto: arhiv NT, Gregor Katič)

»Vedno, ko slišim za U4, se mi prikrade v misel Puccinijeva opera La boheme. Pisana druščina mladih umetnikov, ki se navkljub bednim življenjskim pogojem predaja ustvarjanju in se zna radostiti, žalostiti, predajati ljubezenskim zapletom in seveda tudi vsemu tistemu, kar prinaša takšno bohemsko življenje, tudi ob tragičnosti. Vedno povezano skupaj. In v neizpodbitnem idealističnem verovanju v moč umetnosti. Seveda, dogajanje te opere je postavljeno v čas pred skoraj dvesto leti in danes je marsikdaj drugače,« je razmišljal umetnik Bori Zupančič, pogost obiskovalec četrti, avtor dizajna priljubljene krčme Tamkoučiri in avtor himne. To bo predstavil na petkovem praznovanju 15. obletnice vzpostavitve umetniške četrti v atriju krčme Tamkoučiri.

Kako se je začelo?

Gosposka ulica je bila pred umestitvijo umetniških ateljejev zelo slabo obiskana. Zato so jo v Mestni občini Celje želeli oživiti. »Že v letu 2003 smo objavili javni natečaj, na katerega so se pretežno prijavili mladi akademski umetniki oziroma študenti Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Idejo za umestitev umetniških ateljejev v staro mestno jedro sta najprej ponudili nekdanja Komisija za reurbanizacijo SMJ in direktorica tedanjega Zavoda za kulturne prireditve Celje. MOC je imela vlogo spodbujevalke dejavnosti in hkrati nadzor nad izvajanjem. Kasneje so ideje dodali tudi umetniki,« so zapisali v celjski občini. Umetniki, ki imajo delovne prostore v okviru Umetniške četrti, so tako formalno zavezani Mestni občini Celje. V zameno za prostore so se umetniki zavezali, da bodo dobri skrbniki ateljejev, dolžnosti in pravice najemodajalca in najemnika so jasno zapisane v pogodbi.

SI_ZAC_1527_018_00005
Umetniška četrt 15 let nazaj, ko je medse sprejela prve umetnike. (Foto: Zgodovinski arhiv Celje, fototeka Berk)

»Pobudnik Umetniške četrti je bil, če se prav spomnim, Željko Cigler iz celjske občine. Gre za uveljavljen model enostavne rešitve degradiranih ali kako drugače nefunkcionalnih delov oziroma predelov mesta. Umetnikom, dizajnerjem, glasbenikom in drugim ustvarjalcem ponudijo poceni prostore in potem praviloma pride do že omenjene gentrifikacije – četrt postane zaradi dogajanja in ›scene‹ zanimiva za investitorje in nepremičninske agencije, cene zrastejo, umetniki pa se morajo odseliti. Celje se na srečo prepočasi razvija, da bi do česa takšnega lahko kmalu prišlo. Ali pač? Nisem več seznanjena,« je v zborniku z naslovom »U4 za zmer«, ki je nastal ob 15. obletnici umetniške četrti, zapisala Nevenka Šivavec. V času ustanavljanja U4 je bila zaposlena v zavodu za kulturne prireditve v Celju.

V celjski občini so na Umetniško četrt ponosni. »Njeno delovanje spodbujamo glede na svoje zmožnosti. Namesto najemnine za prostore enkrat letno izberemo umetniško delo v ustrezni vrednosti. Enako bo tudi v prihodnje, saj si želimo, da bi se vsi, ki soustvarjajo dogajanje v Umetniški četrti, dobro počutili in da bi radi živeli v Celju,« so še dodali v občini.

4.2.2014 poslana na NOVI TEDNIK
Tomaž Milač v atelju (Foto: arhiv NT, SHERPA)

Urednica zbornika »U4 za zmer« Nuša Komplet Peperko: »Umetniška četrt ni zgolj prostor, umeščen v atrij na Okopih in med ateljeje, ki jim jih je podelila Mestna občina Celje. Umetniška četrt Celje je mnogo več. Je raznovrstno umetniško in strokovno znanje, ki ga premorejo delujoči v njej, je domačnost, varnost v ustvarjanju in druženje ter nenazadnje strpen, solidarno usmerjen družbeno-političen razmislek. Ena posebnost je, ki je morda nenavadna, a je izjemno dragocena. Umetniška četrt ni hierarhična struktura, pravzaprav ni formalna organizacija. Razen imena in mnogoterih ter samostojnih umetniških poti, ki se srečujejo v delu in misli zgolj po potrebi, želji, interesu. Takšen sistem preprosto ne deluje za vse in je marsikomu trn v peti. Za prihodnje si želim vključevanja mladih in večje sistemske podpore.«

BARBARA GRADIČ OSET

Daljši prispevek si preberite v tiskani izdaji Novega tednika!

banner-ntrc-martinovanje

Deli