Namesto praznovanja celjske MČ Center

10:40

Ta zgodba je služila kot odskočna deska za snovanje proslave ob prazniku celjske Mestne četrti Center, ki bi morala biti 19. marca. Na temo drevesnih prebivalcev, čarobnih drevesnih moči, drevesnih zgodb in spominov so na delavnicah pod mentorstvom Andreje Džakušič ustvarjali otroci iz Vrtca Tončke Čečeve, enote Center, in učenci III. osnovne šole Celje. Proslava je zaradi znanih okoliščin v predvidenem času odpadla, zgodba pa se v novi luči kaže kot bolj in bolj aktualna. Dragi stanovalci Mestne četrti Center in vsi občani Mestne občine Celje, strpno in solidarno … v pomladni ples, ki bo prišel, zagotovo bo prišel.

Pot v X ali priprave na praznovanje
Na robu mesta, prav tam, kjer se svet nadaljuje v mestno jedro, je stalo veliko staro drevo, mogočen hrast. Bila je pozna pomlad in svet s hrastom vred je bujno dišal in zelenel, ko je nekega jutra pismonoša Golob pri svojem vsakodnevnem raznašanju pošte opazil velik bel X na hrastovem deblu.
»Kaj pomeni ta X?« je vprašal mamo Zajčevo, ki je živela čisto spodaj pri hrastovih koreninah.
»Kakšen X? Nič nisem opazila,« je odvrnila mama Zajčeva. »Toliko dela imam s svojo veliko zajčjo družino in tudi te šoje že nekaj dni kričijo naokoli, da bomo vsi oglušeli.«
Pismonoša Golob je potrkal na vrata starega Jazbeca. Tudi on je živel pri hrastovih koreninah, a čisto na drugem koncu kot mama Zajčeva s svojimi otroki.
»Dostava toplih nogavic od mojstrov pajkov,« je prijazno pozdravil pismonoša. Gospod Jazbec je le sitno odvrnil: »To je noro, kako vreščijo šoje. Kaj delajo sploh tu? In Zajčevi tudi ne znajo biti tiho niti sekundo. Tako lahko jazbec še znori.« Pismonoša ga vseeno tiho vpraša: »Kaj pa ta X na deblu, ste ga opazili?« Jazbec ves nemočen s taco pokaže še na mojstra Detla, ki s kljunom neumorno nabija v deblo, in zaloputne vrata pred Golobovim kljunom.
Pismonoša Golob se odpravi v višje nadstropje starega drevesa, mogočnega hrasta. Tam res že močno odmeva od udarjanja dleta, ups, kljuna mojstra Detla. Mimogrede potrka še pri Veveričnikih. Odpre mu oče Veveričnik, iz notranjosti dupline se sliši divje igranje videoigric. »Ste opazili bel X na deblu vašega drevesa?« »Kaj, kakšen X, le kdo bi to naredil? Ah, zagotovo ti prišleki, šoje, potem bodo pa spet krivi moji fantje, kot so vselej za vse pri tem drevesu krivi oni.«
Pismonoša Golob pri vnetemu mojstru Detlu pusti izvod revije Sam svoj mojster in se odpravi naprej k profesorju Soviču. »Nova knjiga za vas, profesor, izvolite.« Potem ga še pobara: »Vi mi boste zagotovo znali odgovoriti, kaj pomeni ta bel X na deblu vašega hrasta.« »Sonce mi sije v oči, nič ne vidim, zdaj bi moral spati, a mojster Detel tako neumorno vrta in te šoje vreščijo in mladi Veveričniki igrajo videoigrice in sraka spet vrešči, čeprav temu reče petje …« le še nesrečno zavzdihne in se odpravi nazaj v svoje gnezdo.
»Srakarjeva, saj res, tudi zanjo imam pošto,« si misli pismonoša Golob in potrka na vrata njenega gnezda. »Ste opazili bel X na vašem deblu?« A tudi Srakarjeva, ki se cele dneve kiti pred svojim ogledalom, mu ne zna odgovoriti na to vprašanje.

banner-teal

P1090029
In tako pismonoša Golob ves upehan prileti do najvišjega nadstropja, do gnezda kapitana Krokarja in mu izročil dnevni časopis.
»Ste bili kaj pri deblu?« Kapitan Krokar odkima. »Bel X je narisan na deblu, a nihče ne ve, čemu služi.«
»Bel X, bel X si rekel?« Golob prikima. Kapitan Krokar vzame svoj daljnogled, ki ga ima še iz starih gusarskih časov, in pogleda daleč, daleč naokrog.
»Pri moji veri, to ni nič dobrega,« reče Golobu, potem glasno zakraka.
Vsi prebivalci starega drevesa, mogočnega hrasta, se zberejo na jasi, ko kapitan Krokar oznani: »Videl sem … Tam ob starih hišah … Drevesa z narisanim X na deblu in videl sem … Vsako drevo z narisanim X na deblu pade. X je narisan na vseh drevesih, ki jih sekajo.« Med prebivalci starega drevesa, mogočnega hrasta, zavrešči, le šoje popotnice za trenutek utihnejo. Vsi so v šoku.
Gospod Detel se je jezno zakadil nad X in belo barvo s svojim močnim kljunom iztesal iz debla. X res ni bilo več, a je na njegovem mestu zevala sveža rana drevesnega debla. Nihče ni bil pomirjen, živali so še naprej vrečale in šoje so še vedno molčale.
Takrat je besedo povzel pismonoša Golob: »Zgradimo ptičjo hišico na mestu, kjer je stari hrast označen. Kapitan Krokar, stražite iz svojega gnezda. Mojster Detel, pripravite kljun za zabijanje. Profesor Sovič, vi opravite meritve. Veveričniki, prinesite material. Srakarjeva, vi se pripravite za pleskajte. Mama Zajec, skuhajte za vse vročo čokolado. stari Jazbec, popazite zajčje mladičke.« In šoje so še vedno molčale …
Zvečer je bila na deblu, kjer se je še dopoldne bohotil bel X, nova ptičja hišica. Živali so utrujene popadale v svoje postelje in se nemirne celo noč premetavale v soju mesečine. Zjutraj so jih zbudili prvi sončni žarki in nedolgo zatem je kapitan Krokar na vse grlo zakrakar: »Prihajajo.«

P1090058
In res so prišli … Trije gradbeni delavci vsak s svojo ogromno žago v roki. Pred starim drevesom, ogromnih hrastom se ustavijo in si ga začnejo ogledovati. »Prisežem, da sem tudi tega določil za posek,« reče prvi. »Kje je X?« vpraša drugi. »Prinesite lestev,« določi tretji. In so pristavili lestev k deblu in so splezali čisto do nove ptičje hišice in kaj tam zagledajo … Iz nove ptičje hišice glavi pomolita dve šoji in prijazno zavreščita, iz notranjosti se čisto narahlo oglasi še mala šoja golič, ki se plašno stiska ob še dve jajčki. »To pa ni kar tako. Bolje, da to drevo pustimo pri miru,« se strinjajo gradbeniki in odidejo naprej.
Ko res in čisto zares gradbeniki odidejo, kapitan Krokar zapove: »Trikrat hura za novo ptičjo hišico, za nove sosede, trikrat hura za šoje!« In so se stanovalci starega drevesa, mogočnega hrasta, zavrteli v pomladnem plesu in se tako zabavali, da so za dolgo, dolgo časa pozabili na vse medsosedske spore.
Ob starih hišah v mestnem jedru je še ostalo nekaj dreves – grlice v tem času pridno spletajo gnezda v cvetoči magnoliji, pod bližnjo smreko se je iz mestnega gozda zatekel srnin mladič …

Napisala Nuša Komplet Peperko, začinila Irena Ašič
po zgodbi Ruth Brown Staro drevo
sl43_P1090071

Deli