»Bolj kot Pohorca tepeš po glavi, bolj naravnost te gleda«

»Bolj kot Pohorca tepeš po glavi, bolj naravnost te gleda«

12:53

Da je zreške gore list, z veseljem povedo v njegovih domačih krajih. Da je ponosen na svoje pohorske korenine, ne skriva niti sam. Ob zadnjem obisku na našem koncu je obiskal tudi svojo nekdanjo gimnazijo. »Ne gre toliko za obisk, ampak bolj za vračanje k svojim. Še vedno se počutim kot kajuhovec,« je dejal po srečanju na I. gimnaziji v Celju. Ob koncu napornega dneva smo ga gostili tudi v studiu Radia Celje.
O mladih danes kroži veliko različnih klišejev. Od tega, da so razvajeni milenijci, do tega, da so izgubljena generacija, ki v nizkem štartu čaka, da bo zapustila to državo. Kakšen je vaš občutek?
Gre predvsem za vprašanje priložnosti, ki jih ima ta generacija v okviru te države. Naši mladi se običajno relativno dobro izobrazijo, v času študija spoznajo tujino in potem lažje presodijo, kje in kako bodo iskali svoj prostor pod soncem. Če ga ne najdejo doma, ga najdejo v širši domovini, ki se ji reče Evropska unija. S tem seveda ni nič narobe, dokler ti mladi nekaj vrnejo tudi državi, ki jim je vse skupaj omogočila. Tu bo treba najti način in predvsem nova delovna mesta, ki bodo na eni strani dovolj velik izziv in bodo hkrati zagotavljala dostojno plačilo. Ne nujno najvišje, a dovolj visoko za dostojno življenje. Zelo pomembni so tudi dobri odnosi na delovnem mestu. Če vse to zadeneš, si res lahko zadovoljen. Ampak takšne pogoje je treba ustvariti. Če jih ne bomo sami, se zastonj pritožujemo.
Sošolci se vas spominjajo kot izjemno študioznega. Ste imeli že takrat kakšen začrtan cilj pred seboj?
Nikakor, bil sem vedoželjen in vedno sem rad bral. V času študija sem odkril, da mi je tudi delo z ljudmi pisano na kožo in da zelo rad poučujem. To sem tudi rad počel in še vedno rad počnem. A me je, ker sem menil, da moram državi vsaj delno povrniti to, kar mi je dala, zvabila politika. Zdaj smo pač novi obrazi v politiki. Bomo videli, kaj bomo naredili.
Kako so vas zaznamovale pohorske korenine?
Trmast sem. Ko sem prepričan, da je nekaj treba narediti, pri tem vztrajam in me je težko premakniti. To je pohorska trma. Bolj kot Pohorca tepeš po glavi, bolj naravnost te gleda.
Po drugi strani običajno delujete izjemno umirjeno.
A se znam tudi razjeziti (nasmešek). Pri tem se trudim, da tega ne pokažem v javnosti. Včasih se mi zagotovo na obrazu vidi, kaj si mislim o določeni zadevi, ko vodim sejo. A se zavedam, da mi ne bo nič pomagalo, če se bom razjezil. Kvečjemu bom dal nasprotniku zadoščenje, da me je uspel spraviti iz ravnotežja. V takšnem položaju je umirjen odziv včasih edino, kar imaš, velikokrat pa tudi tisto, kar nasprotnika najbolj razjezi.

StO
Foto: SHERPA

Celoten intervju lahko preberete v Novem tedniku 18. maja 2017.

Milan Brglez na 1. gimnaziji Celje - 1.4.2017 poslana na NT