Boril se je za severno mejo in v srcu nosil Braslovče

Sto let od smrti borca za severno mejo Srečka Puncerja

9:19

Srečka Puncerja je slovensko zgodovinopisje po mnenju mnogih po krivici spregledalo, čeprav je v boju za severno mejo odigral pomembno vlogo. Lahko ga postavimo ob bok vsem vsem najpomembnejšim borcem. Braslovčani zdaj po več kot sto letih z raziskovanjem njegovega življenja in dela obujajo spomin nanj. Kljub temu da ni bil rojen v Braslovčah in da ga je tudi kasneje pot vodila po širši regiji, je imel ta spodnjesavinjski kraj v njegovem srcu posebno mesto. Na njegovo veliko pripadnost kaže to, da je pokopan na tamkajšnjem pokopališču.

cof
Življenje in delo Srečka Puncerja raziskuje domačin Ivan Šparaš.

»Med pregledovanjem obeležij naših borcev po občini smo opazili, da bo letošnji 29. april natančno sto let od smrti Srečka Puncerja. Odločili smo se, da bomo njegovo delo podrobneje raziskali in na obletnico njegove smrti ob njegovem spomeniku v sodelovanju z občino in s spodnjesavinjskim društvom generala Maistra iz Žalca pripravili komemoracijo,« pove domačin Ivan Šparaš, ki se je s sokrajani ob tej obletnici lotil raziskovanja Puncerjevega življenja in dela. Do zdaj je njegovo delo v Celjskem zborniku v začetku 70. let podrobneje povzel Fran Roš in nekoliko kasneje v braslovški monografiji še domači zgodovinar Franci Kralj. Z zadnjimi raziskovanji so se Braslovčani dokopali do nekaterih novih spoznanj. Srečko Puncer, znan tudi kot Feliks, je umrl 29. aprila 1919 pri Vovbrah na Koroškem v spopadu med brambovci in prostovoljci za severno mejo, med katere je spadal tudi sam. Ko je bil boj že končan, so se vsi udeleženi razgubili, a so se nekateri brambovci ponovno povezali in se vrnili. Puncerja so med zajtrkovanjem prestregli pri eni tamkajšnjih slovenskih kmetij v Podlipi pri Vovbrah in ga kljub predaji, ki jo je nakazal z dvigom rok, ustrelili v prsi. Ko so ugotovili, da sodi med narodno najbolj zavedne Slovence, so se še dodatno znesli nad njegovim truplom. Braslovčan je bil med drugim urednik časopisa Korotan, katerega izdajatelj je bil Franjo Malgaj. Pred Puncerjevo smrtjo je izšlo štirinajst številk, po njej so izšle še tri. Septembra isto leto so njegove posmrtne ostanke prepeljali v Braslovče, kjer so ga pokopali z vojaškimi častmi.

cof
Fran Roš je v zapisu o Srečku Puncerju zapisal, da naj bi imela njegova družina v lasti družinsko hišo, a kot se je izkazalo, to ne drži povsem. »Po naših ocenah naj bi jo najprej imeli v najemu, kasneje jo je odkupila Srečkova polsestra Marija Puncer in jo imela v lasti od leta 1908 do 1915. Približno v tem času so njegovi starši imeli v najemu gostilno v Mozirju,« pravi domačin Ivan Šparaš.

V Braslovčah je preživel nekaj let svojega kratkega življenja. Rodil se je 6. maja 1895 v bližini Zidanega Mostu očetu Matiji, ki je bil po poklicu davčni uslužbenec, in materi Heleni, ki je imela v najemu majhno gostilno. Z družino se je kot majhen deček preselil v Braslovče, kjer je nadaljeval šolanje v tamkajšnji ljudski šoli. Starši so želeli, da bi se izučil za kovača, a je želel nadaljevati šolanje. Pri tem so ga finančno podprli starejši polbratje in polsestre, premožnejši sokrajani in Celjska hranilnica ter mu omogočili, da se je v šolskem letu 1909/10 vpisal na nižjo gimnazijo v Celju in v letu 1913/14 še na tamkajšnjo višjo gimnazijo. Kot sta v svojih zapisih ugotavljala Roš in Kralj, se je že kot dijak začel vključevati v dijaške politične organizacije. Med prvo balkansko vojno je v Celju organiziral Jugoslovansko dijaško organizacijo, znotraj katere je delovalo literarno društvo Kondor, za katerega je Puncer izdajal revijo Savinja, pri čemer mu je kot literarni mentor pomagal Rudolf Maister. Po maturi leta 1916 so Puncerja takoj vpoklicali v vojsko, v kateri ni sodeloval kot neposreden borec, ampak v zalednih enotah. Nekaj časa je v Slovenskih Konjicah opravljal službo pisarja. Po prvi svetovni vojni se je vrnil v knežje mesto in se takoj pridružil enotam Franja Malgaja ter z njimi odšel na Koroško, kjer je sodeloval v boju za severno mejo. Sodeloval je pri osvobajanju Mežiške doline, Labota in Velikovca.

Srečko Puncer
Srečko Puncer je umrl star 24 let.

Na njegovo življenje v Braslovčah še danes spominjata hiša, v kateri je prebival, in spomenik, ki ga je oblikoval Ivan Napotnik. »Rudolf Maister in Franjo Malgaj sta v slovenskem prostoru visoko povzdignjena, Srečko Puncer pa je že stoletje v njuni senci. Redkokdo od domačinov ve, kakšen velikan izhaja iz naših vrst. Moja žena se iz otroštva spominja, da so se kot tamkajšnji osnovnošolci skupaj s Franom Rošem enkrat letno zbrali pri Puncerjevem spomeniku v spomin nanj, a večina njenih vrstnikov je na to pozabila,« pojasni Šparaš, ki si želi, da bi spomin na tega pomembnega borca za severno mejo ponovno obudili. Vsa zbrana dejstva nameravajo letos septembra predstaviti na razstavi, ki jo bodo podkrepili z njegovimi originalnimi zapisi. »Najprej nismo nameravali, da bi bila to samostojna razstava, a ko smo se poglobili v raziskovanje njegovih pisnih del, smo spoznali, da je gradiva veliko in da je edino pravilno, da ga predstavimo samostojno,« še dodaja.

ŠPELA OŽIR

narocite-nt

Deli