Brat in sestra Boštjan in Barbara Pokorny: »Kako sva si različna …«

13:36

»Najbrž sva najbolj različni osebi na vsem svetu. Kljub temu se imava zelo rada.« Tako sta svoj odnos opisala Barbara in Boštjan Pokorny iz Velenja. Dekan Visoke šole za varstvo okolja in direktorica Festivala Velenje sta si narazen le približno leto. On je predan varstvu narave in delu, pri čemer ni nič nenavadnega, če raziskovanju posveti tudi dvajset ur na dan. Ona je ljubiteljica kulture, zabave in prireditev ter predvsem tista, ki skrbi, da celica družine ostaja povezana kljub njeni in bratovi zahtevni službi.

Barbara sebe opiše kot čustveno, komunikativno in odprto osebo, petnajst mesecev starejšega Boštjana pa kot razumnega, resnega in zelo organiziranega človeka. »Če pogledamo samo njegovo pisarno, je tukaj vse na svojem mestu. Na mojem delovnem mestu vlada ustvarjalni kaos. Brat je natančen že od nekdaj – če sem si v otroštvu od njega kdaj izposodila nogavice, je to takoj opazil. V predalih je imel takšen red, da je zaznal vsako najmanjšo spremembo.«

Njuno različnost opiše tudi prigoda iz otroštva, ko jima je mama kupovala pobarvanke. Starejši brat je več mesecev natančno barval vzorce in sličice, medtem ko je Barbara obrisom barve dodala v enem popoldnevu.

Kljub različnosti sta zelo navezana drug na drugega. To nevidno nit je Barbara še posebej občutila, ko je bil Boštjan v vojski. In danes? »Čeprav se ne vidiva in ne slišiva vsak dan, imava zares lep odnos,« pravi.

Barbara in Boštjan Pokorny - 23.10.2019 poslana na NT
Barbara in Boštjan Pokorny

Varčevanje na sestrin račun

Kot otroka se nista veliko prepirala za igrače. Barbara se je igrala s punčkami, Boštjan je kot deček raje posegel po puški. Je pa starejši brat znal taktično priti do denarja, saj mlajša sestra še ni znala računati. »Vsak je imel svoj hranilnik v obliki rdeče pikapolonice. Jaz sem ji dal šestkrat po pet par, ona je dala meni nazaj kakšen vrednejši kovanec. Na ta način sem zbral kar precej denarja,« se smeji.

Hvaležna sta, da sta bila rojena v čudoviti družini, kjer so se dobro razumeli. Živeli so v lepi hiši, družbo jim je delal pes, veliko so hodili v naravo. Starša, ki sta oba delala v gradbeništvu, oče je bil večji del službene kariere direktor, sta bila otrokoma velik vzor. Barbara je svoj značaj oblikovala po zabavnem očetu ter topli in čustveni mami, po njej je nasledila zanimanje za umetnost. Boštjan je prevzel očetovo ljubezen do narave ter mamin umirjen značaj. Kot izjemno dragoceno popotnico sta brat in sestra izpostavila delovne navade. V družini Pokorny namreč niso nikoli veliko počivali. Starša ne mirujeta niti zdaj, ko sta že upokojena, saj je na njivi, v vinogradu in okoli hiše vedno treba kaj postoriti. Boštjan delu posveča izjemno veliko časa, včasih tudi 20 ur na dan. To se Barbari sicer ne zdi najbolje, a priznava, da tudi sama dela preveč.

Eden za knjige, drugi za družbo

To, da ima dekle starejšega brata, pride prav tudi v najstniških letih. »Barbara je imela res srečo, da je od mene mlajša približno leto. Če bi bilo obratno, bi bil jaz obremenjen z vsem, kar je ušpičila v srednji šoli. Tako pa je marsikje imela že utrto pot, saj so ljudje vedeli, da je moja sestra, sam pa sem bil res vzoren dijak,« je pojasnil Boštjan. Tudi Barbara se strinja, da je kot sestra dijaka, ki je imel same petice, na gimnaziji imela kakšen privilegij. Ko je pri matematiki prvič dobila nezadostno oceno, je bilo to presenečenje za vse. »Tudi sama sem bila sicer pridna dijakinja, a sem imela celo paleto ocen. Na račun tega, da sem Pokornyjeva, mi je bila zagotovo prihranjena kakšna slaba izkušnja.«

Barbara je začela dokaj hitro hoditi na zabave, Boštjan nekoliko kasneje. Vsak je imel svojo družbo. To, da bi skupaj zakuhala kakšen pobeg od doma ali skovala kakšno večjo lumparijo, enostavno ni bilo mogoče. Starejši brat je bil pač preveč priden. Bil je predan šoli in raziskovanju. Že v prvem razredu osnovne šole so mu rekli, naj se manj druži z literaturo, saj ga je od prebiranja knjig močno bolela glava.

Barbara in Boštjan Pokorny - 23.10.2019 poslana na NT
Boštjan Pokorny je v otroštvu dobil vzdevek Nani, kasneje Nančo. Na nedavni trideseti obletnici mature so ga nekateri prijatelji še poklicali po tem imenu. Tako mu ljubkovalno reče tudi Barbara. »Nečakinja se čudi, zakaj ga tako kličem, saj je velik in odrasel, a zame bo vedno Nani.«

Na družinsko smučanje

Na vprašanje, kako družinsko povezanost ohranjata danes, Boštjan obstane brez besed. To jima namreč uspeva predvsem na pobudo Barbare, ki brata pokliče in ga povabi na kavo ali kosilo. Včasih ga je kar težko zvleči od kopice dela, v katerega je vpet. Ko sta odšla sama na morje, je Barbara želela, da bi Boštjan dopust preživel brez računalnika. A je zaslon prižgal že kmalu po prihodu. »Moj brat pri delu uživa, res rad raziskuje,« pove v njegov zagovor.

»Tudi ko mi je skušala pokazati fotografije z zadnjega potovanja po Vietnamu, sem vmes poslal nekaj elektronskih sporočil. Rad namreč izkoristim vsako minuto svojega časa,« pravi Boštjan. Ker je veliko na terenu ali v tujini, poleg tega ima svojo družino in obveznosti, se s sestro in starši ne vidi prav pogosto. Barbara se za razliko od brata vsak večer, ko gre iz službe, ustavi pri starših.

Kadar se Boštjan mami in očetu ne javi mesec dni, ni to nič nenavadnega. Če Barbara kakšen dan ne pokliče domov, hitro prejme klic z vprašanji, kje je in kaj se dogaja. Čas zase si člani družine vzamejo na družinskem smučanju. »To so res posebni trenutki, ko je skupaj osnovna celica družine, midva prideva brez partnerjev in otrok, imamo se zelo lepo,« opiše Barbara.

Kako pa kaj prazniki?

Barbara in Boštjan se ob božično-novoletnih praznikih veselita družinske večerje. Vse dobrote pripravi njuna mama, ki temu posveti mnogo časa in truda. Že na začetku leta začne kupovati darila za december, razmisli o barvi darilnega papirja, peče pecivo, ročno izdela voščilnice, včasih tudi kleklja okraske. Marsikaj od tega je prenesla na svojo hčer. »Brat me vsako leto pooblasti, da kupim darila za vso družino. V njegovem imenu ga kupim tudi zase. Tega, da bi ga sama zavila, pa nisem sprejela. A najina skrivnost je super. Sama sem zadovoljna, Boštjan pa tudi, kajne?« ga pobara. On se potiho namuzne, da mu sicer ni preveč všeč, ko dobi račun. In doda, da ne pozna prav veliko ljudi, ki bi jim izziv predstavljalo to, da ugotovijo, kaj bi v dar želel prejeti kdo drug. Danes, ko imamo vsi skoraj vse, je iskanje idej zanj naporno.

Barbara po drugi strani uživa v pripravah na praznični čas. Piše voščilnice, lepo okrasi stanovanje, skrbno izbira darila, vsako leto jih za družino in prijatelje zavije več kot sto. »To, da je družina skupaj ob praznikih, mi res veliko pomeni. Ker je brat sicer veliko odsoten, je naš skupni božični večer še toliko lepši. Poleg tega res rada podarjam drobna darila najdražjim. Ko z nasmehi pokažejo, da so jim všeč, mi to pomeni več, kot če sama dobim darilo.« Boštjan se strinja s sestrinim opisom čara praznikov. Čeprav je zanj največja idila, če dan po družinskem druženju zapade sneg in lahko uživa v samoti, ko se odpravi med smreke.

TINA STRMČNIK
Foto: SHERPA

Ena od navad, ki jo gojijo v družini Pokorny, je, da ob praznikih kakšen dobri mož prinese družinsko knjigo. Gre za leksikon, slovar, enciklopedijo ali katero drugo knjižno delo. Barbarina in Boštjanova mama se še danes trudi poiskati kaj, kar bi bilo zanimivo vsem. »To nas je včasih povezalo, saj smo knjige skupaj listali in pregledovali ali pa je knjiga krožila med nami,« se spominja Barbara.

»Na premiere Festivala Velenje hodi mama, oče in brat pa ne. A to spoštujem, saj vem, kaj ima kdo rad. Z mamo sami hodiva tudi na potovanja, brat in oče pa že od nekdaj hodita skupaj na lov. Sicer pa velja, da sem jaz bolj očetova in da je Boštjan bolj mamin,« pravi Barbara Pokorny.

Barbara in Boštjan Pokorny - 23.10.2019 poslana na NT
Ona navija za umetnost, on je predan varstvu narave. »Knjigo, ki jo držiš v roki, smo pisali deset let,« je Boštjan pojasnil sestri Barbari. »Dela v knjigi, ki jo držiš ti, pa so ustvarjali sto let,« mu je odvrnila.
Image-4
Barbara in Boštjan v otroštvu. Kot da bi si že za pusta napovedala svoji življenjski poti. Boštjan, naravovarstvenik in dekan Visoke šole za varstvo okolja, je bil za pusta lovec ali morda Robin Hood. Barbara, ki kot direktorica Festivala Velenje že nekaj let bdi nad organizacijo Pikinega Festivala, je bila Pika Nogavička. (Foto: Osebni arhiv)