Butična kmetija samih presežkov

Na Križevcu pri Zrečah beležijo petindvajset let turističnih korakov – Z najvišjimi priznanji nagrajeno slovensko turistično kmetijo obiskujejo tudi gostje, ki jo najdejo na »bookingu«

9:24

Ko sem prvič stopila iz avtomobila med poslopjem, ki je del turistične kmetije Urška, in med robom gozda, me je preplavil božanski vonj polno cvetočega bezga. Medtem ko sem ga s polnimi pljuči vdihovala in si že kar predstavljala, kako ga nabiram za domač bezgov sirup, so se oči ustavile na bujno cvetočih vrtnicah.
S širokim nasmehom in z nezgrešljivo iskrico v očeh je našo družbo takrat sprejela mlada in energična gospodarica kmetije Urška Topolšek Planinšek, po kateri ta turistični biser na obronkih Pohorja tudi nosi ime. Že takrat sem se odločila, da se bom na Križevec zagotovo še vrnila.

IMG_8490
Zgodba o kmetiji Urška
»Že ko smo živeli v bloku in je mama delala v kmetijski zadrugi, je rada kuhala. Pekla je kruh in se udeleževala tekmovanj v okviru dobrot slovenskih kmetij. Pred petindvajsetimi leti, ko je bila vojna za Slovenijo, sta z očetom uredila turistično kmetijo. Ker je naša kmetija majhna, ima zgolj štirinajst hektarjev, sta vedela, da bo zgolj ukvarjanje s kmetijsko dejavnostjo prineslo premalo za preživetje. Zato sta razvila idejo o počitniškem turizmu na kmetiji. Poleti 1991 smo že sprejeli prve goste v štirih sobah,« začetke opisuje Urška, ki je ponosna na to, da je bila takrat jedilnica enako velika kot danes. »Naš cilj ni številčnost, ampak višanje kakovosti.«
Resda so v petindvajsetih letih glede števila hiš, ki sestavljajo kmetijo Urška, zrasli, ampak število postelj, v katerih gostje prespijo, ostaja enako. »Prej smo imeli šestnajst ležišč v štirih sobah. Gostje so sicer lahko prespali, a moram priznati, da so bili v sobi bolj nagneteni. Sčasoma smo iz štirih sob naredili dve družinski suiti. Na ta način nismo povečali razpoložljivosti, a smo izboljšali kakovost. Tako ima zdaj družina, ki pride k nam, na voljo dve sobi. Otroci in starši imajo vsak svojo sobo.«

Iz klasičnega v ekološko
Mlada gospodarica Urška pripoveduje, da je ključ do uspeha pravzaprav dokaj preprost: »Poslušamo goste.« Pravi, da gostje včasih kar naravnost, kdaj pa tudi med vrsticami natančno povedo, kaj pričakujejo in kaj si želijo. Druga polovica razumevanja poslanstva je na strani tistega, ki turistične zmogljivosti ponuja: »Mi smo svoje goste vzgojili sami. Ni vsak gost za vsakega turističnega ponudnika.«
Kmetija je bila nekoč v lasti Urškinih starih staršev po mamini strani. »Mama je nadaljevala klasično kmetovanje. Vendar že naša ›oma‹ ni nikoli ›špricala‹ krompirja s kakšnimi kemičnimi pripravki. Ko smo začenjali našo turistično dejavnost, pa smo dejstvo, da lastno zelenjavo pridelujemo na ekološki način, začeli bolj poudarjati. Mama je dejansko začela ščititi posevke z naravnimi pripravki, na primer s koprivami. Bolj smo bili pozorni na to, kaj in kako se vnaša v zemljo. Obrnili smo se iz konvencionalnega v ekološko kmetijstvo.«
Dodana vrednost kmetije, ki jim jo posebej priznavajo zlasti tuji gostje, je njihovo poudarjanje in izpostavljanje lokalnih izdelkov, pridelkov in storitev. »Vedno nam je bilo pomembno, s kakšnimi materiali delamo in kdo izdeluje izdelke, ki jih na kmetiji imamo in ponujamo. Zdi se nam pomembno, da to, kar zaslužimo, vrnemo v regijo, da zaslužek ostane v kraju ali vsaj v naši državi. Na ta način lahko drug drugemu pomagamo.« Urška pravi, da je zlasti v očeh tujcev to konkurenčna prednost: »Ko peljem gosta v sobo, mu povem, da ga peljem v sobo z ekomarjetico. Pokažem mu, da imamo varčne pipe, skozi katere se voda bolj razprši, in da mu svetijo varčne luči. Povem, da je postelja izdelana iz lesa iz našega gozda, izdelal pa jo je domačin. Zaradi tega naša kmetija pridobi vrednost.«

Prelomna odločitev
Ko je Urška obiskovala še srednjo šolo, so ji gostje prigovarjali, da bo nekoč sama prevzela to delo. Vendar so bile takrat njene misli povsem drugačne: »Vedno sem si mislila, da samo tega ne. Jaz že ne bom kuhala.« Mama Vilma je že takrat vztrajala, da sta šla oba z Urškinim bratom študirat in da sta si tudi sama našla prvo službo. »To je bil pogoj. Rekla je, da sta z očetom še dovolj vitalna in zmoreta sama opravljati vse delo. Tako sva v času študija pomagala zgolj ob koncih tedna in med počitnicami,« pripoveduje Urška o študijsko-delovni mladosti. Študirala je ekonomijo. »Kljub temu, da zdaj delam na kmetiji, je prav, da sem študirala, in je prav, da sem imela najprej službo še kje drugje. Študij mi je odprl obzorja, me naredil bolj sprejemljivo za določene stvari, dal mi je širino. Vem, na koga se obrniti in kam pogledati, če kaj potrebujem. Služba s klasičnim osemurnim delovnikom pa mi je dala hvaležnost, da lahko zdaj delo razporedim čez cel dan in v določena opravila vključim tudi svoji hčeri.«
Tisti klik, da bo prevzela kmetijo in ostala doma, se je zgodil takrat, ko je prvič rodila. »Takrat so se moje vrednote povsem spremenile. Na prvem mestu je družina in naš posel je družinski. Pri nas delamo cel dan, ampak si lahko delo razporejamo in otroke vzamemo s seboj recimo pobirat jagode. Nihče v naši družini tega ne razume kot delo, ampak kot način življenja.«
Urškin oče Tone je zadolžen za vinograd, kletarjenje in vina, skupaj z Urškinim možem Jernejem pa še za vso živinorejo. Gojijo jagenjčke, svinjino, zajce, bike in kokoši. Slednje zgolj za jajca. Jernej enkrat tedensko pokosi okolico. Za zelenjavo na vrtovih in njivah poskrbi mama Vilma, ki je tudi glavna kuharica. Urška skrbi za pisarniško delo, delo za računalnikom, skrb za goste, rezervacije, strežbo in kuhanje marmelad. Izpod njenih spretnih prstov prihajajo tudi sladice in kruh, ki ga na kmetiji še vedno mesijo na roke. Pri čiščenju jim pomaga soseda Darinka.

Trženje in upravljanje turistične kmetije
Če so bile nekoč povsem običajne enotedenske počitnice od sobote do sobote, prihajali pa so stalni gostje predvsem iz Nemčije, danes ni več tako. Gostje pridejo za nekaj dni ali celo za ves mesec, ponudbo Urška trži s pomočjo različnih družabnih omrežij in spletne strani.
Gostom, ki prihajajo na kmetijo, je skupno zlasti to, da so gurmani, ekološko osveščeni in da cenijo to, da je osemdeset odstotkov tega, kar dobijo na mizo, pridelanega na kmetiji. Filozofija pridelave in predelave je preprosta, pravi Urška: »Kolikor imamo, toliko pridelamo. Imamo na primer šeststo sadik jagod, iz katerih sproti, vsak dan, kot pač zorijo, kuham marmelado. Iz jagod sem pripravila deset litrov jagodnega sirupa za sok, nekaj paketkov sem pospravila v zamrzovalnik za sladoled. Ko pri nas nekaj zraste ali dozori, iz tega naredimo izdelek. Ko bo jagodnega soka zmanjkalo, bodo na voljo že jesenska jabolka in takrat bomo ponujali jabolčnega in grozdnega. Pred jagodnim smo točili bezgovega. Ne obremenjujemo se, če nečesa zmanjka. Vsak čas leta ponudi nekaj drugega.« Urška poudarja, da pri njih že dolgo več izdelkov ne kupujejo na zalogo.
In še to: če ste se k njim namenili na puranji zrezek in ocvrt krompirček, niste izbrali pravega naslova. »Puranov pri nas ne gojimo. Zame ne pride v poštev, da bi žival, polno antibiotikov in drugih sumljivih sestavin, kupila v trgovini in vam jo ponudila. Če pa bi purane gojil kakšen sosed in bi vedela, kaj ta puran je, bi ga od njega kupila in vam ga ponudila. Tudi svojim otrokom ne ponudim mesa, ki ga ne pridelamo doma.«

Dodana vrednost
Kmetija Urška slovi po veliki priljubljenosti pri družinah. Recept za uspeh pri otrocih so namreč živali in druženje z njimi. »Pri nas gostje lahko pobirajo jajca, gredo do zajcev, božajo ponija. Imajo stik z živalmi.« Za vse, ki se radi razvajajo, ponujajo wellness storitve. So edini v Sloveniji, kjer si lahko privoščite seneno kopel – to je kmečka postelja s senom, napolnjena z zelišči, goste pri tem pokrijejo z drugo košnjo sena. Domače zeliščne čaje boste v tem delu kmetije pili iz posebnih skodelic, narejenih posebej za to kmetijo, ki jih je izdelala slovenska oblikovalka.
»To so tiste malenkosti, ki jim zadnja leta posvečamo več pozornosti. V cvetličnem vrtu si lahko odpočijete na ležalnikih, ki jih je oblikovala slovenska oblikovalka. Lončena posoda, v kateri vam bomo postregli z domačo hrano, je od gospoda iz Prekmurja, lesene deske je naredil moj mož iz lesa iz domačega gozda, v sobah so ›filcani‹ copati, ki jih je iz volne domačih ovc izdelala moja tašča Vida. To je naša dodana vrednost. Česar sami ne moremo narediti, kupimo, a izdelek mora biti slovenski,« je neomajna Urška.
To naravnanost na domače, slovensko, so ohranili tudi pri zasnovi edinstvenega cvetlično-zeliščnega vrta. Čeprav jim ga je idejno predstavil in na splošno zasnoval Nizozemec, ki ima v svoji državi kuharsko šolo in načrtuje tovrstne vrtove za kuharje z Michelinovo zvezdico, so v zasnovo vseeno vnesli nekaj domačih elementov. Med drugim na sredini raste potomka najstarejše vinske trte na svetu z mariborskega Lenta. Naokrog na gredicah rastejo meta, ognjič, kronska marjetica in številna druga zelišča in rože, ki služijo kot surovina pri pripravi odličnih jedi in osvežilnih pijač.

Po svetu hoditi z odprtimi očmi
Urška pove, da veliko potujejo. »Vidim kakšno reč, dobim idejo, ki jo potem prilagodim našemu okolju. Po svetu moraš hoditi z odprtimi očmi. Moraš pa vsekakor ustvariti svojo zgodbo in izdelati povsem svojo pot,« pravi Urška, ki je na kmetiji zaposlena skupaj s svojim možem. Mož Jernej je kot gradbeni projektant sprva delal v nekem podjetju v Ljubljani. Ko sta oba dala na tehtnico njune življenjske vrednote, se je tudi on odločil, da bo ostal na kmetiji. »Je izvrsten rokodelec, marsičesa se loti. Pozimi izdeluje lesene deske iz domačega lesa. Sam jih ročno izriše in izreže. Potem ko jih premaže s čebeljim voskom, odtisne žig. Vsaka deska je unikat.«
Načrtov Urški ne manjka. Prav zdaj čaka na razpis za mladega prevzemnika. Radi bi prenovili hlev za bike, preselili pujse in uredili še kakšno reč, ki naj za zdaj ostane skrivnost. Zagotovo vas bo na Križevcu pričakal nezamenljiv vonj narave. Tistih cvetlic ali dreves, ki bodo najbolj bujno odprla cvetove prav v času vašega obiska.

MRL, foto: MRL

narocite-nt

Deli