»Če bi mi zakrnele roke, bi slikala z usti ali nogami«

12:26

Na hodniku poslikan fotelj, na steni platno, kjer navihana rdečelaska na povodcu sprehaja dva pajka. Na stopnišču lutka, izdelana v značilni likovni govorici gostiteljice. »To je moj raj,« reče Maja Lesjak Gavriloska, ko odklepa vrata svojega ateljeja v Starem Velenju. Tam slikarskemu stojalu, postavljenemu ob okno, družbo dela kopica barv in čopičev. Palete, prekrite s posušenimi barvami v raznih odtenkih, kot samosvoje umetniško delo govorijo zase. »Včasih imam nočne more, da mi zakrnijo roke. A risala bi tudi z usti ali nogami. Življenja brez barv in umetnosti si ne znam predstavljati. Kamorkoli grem, se mi v glavi vrstijo podobe, kaj bom še naslikala, to me vleče naprej,« pravi ustvarjalka, ki svoj podpis med drugim dodaja čevljem, oblačilom in supom. Svinčnik in papir sta njena družba tudi na igrišču, na plaži in drugod, kjer preživlja čas z možem in s štirimi nadebudneži.

Ustvarjanje je zanjo igra vse od otroških let, ko je v svojo beležko pisala zgodbice in zraven ustvarjala različne like. Temu je posvečala največ časa, medtem ko so bile punčke in igrače na drugem mestu. Ustvarjalni svet ji je približal že oče, ki je slikar samouk. V najstniških letih, ko jo je zanimala moda, so v ospredje prišle skice modnih kosov in čevljev.

Ko človek danes opazuje njeno delo, ne more zgrešiti obrazov z velikimi očmi. Gre za lik, ki je nekakšen Majin drugi jaz. Nastal je, ko je morala med študijem izdelati svojo knjigo. Takrat je oboževala Malega princa in rodila se je Malapala, ki jo je opisala v prozi in jo upodobila v ilustracijah. »Pravzaprav ne vem, ali je ženska ali bitje z drugega planeta. A stopila je med nas, saj išče naše srce in raziskuje. Ko nas zvedavo gleda, v nas zbudi strahove, spomine iz otroštva, išče to, kar smo, kar hočemo biti, zanima jo, kam zremo.«

Vsa čustva sveta

Malapala se s študijskim projektom ni poslovila. Protagonistka, ki danes gleda s platen in z drugih umetniških del, sicer ni vedno prisrčna in ljubka. Nekateri je ne marajo, saj jih preveč vznemiri. Na fakulteti so nekateri profesorji menili, da ni primerna za otroško ilustracijo, saj naj bi bila preveč morbidna, a to je stvar občutenja in okusa gledalca. Nekateri se namreč takoj poistovetijo z njo. Enako je s štirimi Majinimi otroki, z Lukasom Kosto, Juno ter dvojčkoma Rubnom in Nandom, ki je pravzaprav krajša oblika imena Fernando.

Ste ob zvoku teh imen tudi vi pomislili na Španijo? Sogovornica priznava, da je zaljubljena v to deželo. Sanja o tem, da bi z družino nekoč živela nekje v Sevilji ali nasploh v Andaluziji. »Tam je moje srce. Vsaj enkrat na leto moram tja. Če ne drugače, vsaj za konec tedna v Barcelono, da se napolnim z energijo. Da okušam tamkajšnjo hrano, poslušam tamkajšnjo glasbo. Ali da samo sedem na trg in prisluhnem njihovi govorici. Nočem biti turistka, trudim se zliti z njimi.« S Španijo je povezan tudi Picasso, ki ga občuduje. Obiskala je njegovo rojstno hišo v Malagi, si ogledala številne razstave njegovih del, pogledala številne dokumentarne filme … O najslavnejšem likovnem umetniku 20. stoletja je prebrala kopico knjig ki imajo častno mesto na okenski polici v njenem ateljeju. Sicer pa je njeno življenje močneje povezano še z eno tujo državo.

Njen priimek Gavriloska razkriva korenine njenega moža Mitje, čigar oče izvira iz Makedonije. Mitja je bil med drugim poklicni rokometaš v Rokometnem klubu Gorenje, Maja v mladosti ni bila posebna športna navdušenka. »Enkrat sem celo izjavila, da rokometaša ne bi imela za partnerja.« In kot se ponavadi zgodi, zarečenega kruha človek v življenju veliko poje. Najprej sta bila najboljša prijatelja, iz tega se je razvila velika ljubezen, ki traja že petnajst let.

Od podob do besed

Ob pogledu na njeno ustvarjanje ima človek občutek, kot da so dela nekoliko uporniška. Maja pravi, da je to verjetno izraz njenega načina življenja. »Nase ne gledam, kot da sem stara, ampak se še vedno počutim kot otrok, kot najstnica. Všeč mi je alternativna kultura, še vedno poslušam glasbo, ki sem jo v srednješolskih in študijskih letih, všeč mi je ›mlada‹ scena. Tudi svoje otroke spodbujam, da so drugačni, da si upajo, da iščejo svoje poti, ne le uhojenih.«

Sicer se ne platna ne papirja ne dotakne, dokler ne začuti, da bo nekaj nastalo. Večkrat v ateljeju le razmišlja, tuhta. Ko preskoči iskra, jo človek težko ustavi. Navdih jo največkrat obišče, preden zaspi. Zato ima ob postelji beležko, kamor skicira svoje ideje in jih nato premelje zjutraj. V svojih delih prepleta podobe in besede. »Že kot deklica sem si skušala predstavljati to, kar sem prebrala. Tudi danes se ob vsaki pesmi ali knjigi v moji glavi rojevajo slike. Tisto, kar likovno izrazim, podprem tudi z besedilom,« pojasni.

TINA STRMČNIK
Foto: SHERPA

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

 

»Presenečena sem nad tem, česa je zmožen otrok, če je pri ustvarjanju neobremenjen. Mlajši otroci, ki še niso tako podvrženi šolskemu sistemu, še isti trenutek, ko jim povem temo, zagrabijo papir in ustvarijo svojo zgodbo. Kot da bi skočili v morje in zaplavali. Starejši pa zaradi vseh zapovedi, ki jih poslušajo v šoli, veliko tuhtajo in se obremenjujejo.«

»Težko je postaviti ceno za sliko. Če vidim, da je komu res ljuba, jo raje podarim, kot da se ›cenkam‹ za drobiž.«

Maja Lesjak Gavrilovska, slikarka
Tuje ji ni niti slikanje na oblačila. To je ustvarila zase.
Maja Lesjak Gavrilovska, slikarka
Picasso jo v življenju spremlja že dolgo, nekaj let tudi kot tatu. Nad tem slikarjem je bil navdušen že njen oče, čeprav ni nikoli ustvarjal v stilu, značilnem za tega umetnika. »Zame je vzor, saj je bil svojeglav, bil je deloholik, všeč mi je tudi njegov španski temperament.«
Maja Lesjak Gavrilovska, slikarka
Pri srcu ji je mešanje tehnik. Z barvicami, akrilnimi barvami, voščenkami, s flomastri in z drugimi materiali slika na različne podlage. Pri delu, ki je na stojalu, je papir kaširala na platno, da bi ohranila prvinsko risbo, ki jo je najprej ustvarila s svinčnikom.
Maja Lesjak Gavrilovska, slikarka
Njena likovna govorica je ponavadi nabita z živimi barvami. Včasih kaj ustvari le v črno-belih odtenkih. »To delo predstavlja mene, ujeto v nekem balončku, v mojem svetu. Čeprav sem v njem razgaljena, gola, se dobro počutim. Sem takšna, kot sem.« Barvna različica tega motiva je dobila noge na razstavi v velenjskem mladinskem centru.

 

 

 

 

narocite-nt