Če nosiš belo haljo, še nisi zdravnik

Janko Čakš – upokojen šmarski zdravnik in nekdanji direktor ZD Šmarje pri Jelšah

13:10

»V tretjem nadstropju levo,« me prijazno usmeri receptorka v avli doma upokojencev. Ob omembi doktorja Čakša se ji obraz razleze v podoben nasmeh, kot ga imajo vsi stanovalci in ostali zaposleni ob srečanju s svojim hišnim zdravnikom. »Ga ni čez našega doktorja,« mi zaupa ena do stanovalk. To vlogo je prevzel po upokojitvi pred štirimi leti. »Dokler se za to delo ne odločijo mladi specializanti oziroma dokler je moja licenca še veljavna, bom ostal,« se nasmeje brkat gospod in ob tem me prešine, da svojega sorodstva z bratom Jožetom, nekdanjim šmarskim županom, ne bi mogel skriti, četudi bi se zelo potrudil.

EDOE3557
V družini je s fantoma rasla še sestra Mira. O tem, da bi bil zdravnik, Janko v otroštvu ni razmišljal, čeprav je imel dobre zglede tako po očetovi kot mamini strani sorodstva. »Očetov brat je bil zdravnik, mamina sestra Terezija je bila glavna sestra na kirurgiji. A sem se pred vpisom na fakulteto vseeno nagibal k študiju biokemije ali čemu podobnemu,« pove sogovornik. Potem mu je srčna izbranka – z ženo se poznata že iz osnovne šole – namignila, da bi znalo biti vseeno bolj koristno, če bi se namesto rožam posvečal ljudem. Tako se je leta 1970 vpisal na medicinsko fakulteto. To, da je bil štipendist šmarskega zdravstvenega centra, in spodbuda direktorja Joška Majhna sta bila kriva, da kot splošni zdravnik vse od začetka do danes ostaja zvest bolnikom svojega domačega kraja. Občutka utesnjenosti zaradi tega ni imel nikoli. »Zaupanje je temelj dobrega odnosa med bolnikom in zdravnikom. Ljudje so vedeli, da me lahko kadarkoli pokličejo, če bi bilo kaj nujnega, a tega nihče ni izkoriščal. Večino stvari smo rešili dopoldne v ambulanti.« V vrsti za kruh v trgovini mu je bilo stokanje o bolečinah v križu in o trganju v kolenih tako prihranjeno.
Odvisen od »fička« in črne torbe
Mladi zdravniki raje izberejo večje delovne kolektive tudi zato, ker je možnosti za posvetovanje in mentorstvo starejših kolegov več. Na podeželju se morajo novinci pogosto bolj zanesti nase. »V svojih prvih letih sem moral z malim ›fičkom‹ velikokrat na teren sam, opremljen le s klasično črno zdravniško torbo. Lažje je bilo le toliko, ker sem vsaj načeloma kraje poznal, pa naj sem moral na Veternik ali kam proti Svetim goram. A tu in tam me je vseeno kaj presenetilo. Ceste so bile komaj vredne svojega imena, telefoni so bili še sila redki. Spominjam se, kako mi je enkrat avto začel drseti po mokri travi s ceste. ›No, zdaj bom pa še brez avta ostal,‹ mi je šlo skozi obupane misli. Nazadnje mi je bolnik pomagal potisniti avto nazaj in se je vse dobro končalo.« Prvih nujnih voženj v bolnišnico se še vedno spominja z rahlim nelagodjem. Citroënove »žabe« so na razritih kozjanskih cestah bolnikom dajale občutek, kot da se vozijo na lojtrniku. A tudi zdravnikom so vse prej kot omogočale primerno oskrbo bolnika med vožnjo. »Običajno smo se morali ustaviti, da smo izvedli kakšen nujen reševalni poseg. Po znamenitih prevorskih serpentinah smo tudi zdravniki že komaj čakali, da se je cesta zravnala. Ampak ko smo nazadnje človeka varno spravili v bolnišnico in bili od kolegov morda celo pohvaljeni, da smo dobro opravili, so bile vse muke pozabljene.«

EDOE3563»Dela sicer nisem nosil domov, a nekatere stvari so ostale z menoj, tudi ko sem zvečer zaprl oči. So bremena, ki jih ne odložiš nikoli. Zdravnik ostaneš za vedno. Poleg duhovnika je to najstarejši poklic v zgodovini človeštva.«

»V Topolšici sem na praksi pomagal krotiti nemirnega bolnika. Sestra me je zaradi avtoritete pred njim naslavljala z gospod doktor. Ko me je vprašal, kdo da sem, sem mu odgovoril, da zdravnik. ›Če nosiš belo haljo, še ne pomeni, da si zdravnik,‹ je pribil. In potem sem mu iskreno razložil svoj položaj, sedel z njim na balkon in ga poslušal v njegovi stiski. Na koncu me je prijel za roko in dejal: ›Iz vas bo enkrat še dober zdravnik.‹ To je bila neprecenljiva izkušnja za vse življenje.«

Članek je v celoti objavljen v Novem tedniku 23. maja 2019.

StO
Foto: SHERPA

 

narocite-nt