Uroš Macerl: »Če odpadki ne bodo težava, jih bo vedno preveč«

10:44

V Sloveniji imamo precejšnje težave z odpadki. Po prepričanju okoljskega aktivista Uruša Macerla iz organizacije Eko krog je prav zato zdaj pravi trenutek, da postanemo bolj osveščeni. »Kadar so odpadki težava, spodbujajo človeške možgane, da iščejo rešitve. To so zmanjševanje količine odpadkov, preoblikovanje izdelkov, ločevanje odpadkov in njihova ponovna uporaba.« Sosežig odpadkov, o katerem se vse pogosteje govori tudi v Šaleški dolini, se sogovorniku zdi najslabša možna rešitev.

Doslej smo svojo problematiko z določenimi odpadki, na primer tudi s komunalnim blatom, pogosto reševali z izvozom. To, da svoje odpadke, če se le da, naprtimo na pleča drugih držav, po prepričanju Macerla kaže, da odgovorni, ki bi morali skrbeti za delovanje sistema ravnanja z odpadki, niso opravili svojega dela. »Najlažje je, da odpadke odpeljemo čez mejo. Dokler jih lahko napol zastonj naprtimo Kitajski, za nas niso težava.« Zdaj ko so tuje države zaustavile uvoz, je težava tu. Ljudje moramo razviti odgovornost, da smo za vsak odpadek odgovorni od trenutka, ko ga ustvarimo ali kupimo, do konca verige, pravi Macerl. Če odpadki za našo družbo ne bodo težava, jih bo vedno preveč, dodaja. Ocenjuje, da smo v Sloveniji sicer precej dobri pri ločevanju odpadkov, od tu naprej pa naredimo bistveno premalo.

Uroš Macerl, okoljski aktivist - 5.2.2020 poslana na NT
Okoljski aktivist Uroš Macerl, predsednik organizacije Eko krog, je z ostalimi člani omenjene organizacije dosegel ustavitev sežiganja odpadkov v cementarni Lafarge. Leta 2017 je za svoja okoljska prizadevanja prejel prestižno Goldmanovo nagrado. Na zemlji svojih prednikov se ukvarja s kmetovanjem, predvsem z rejo drobnice.

Prav sosežig v določenih industrijskih ali energetskih obratih mnogi vidijo kot rešitev težav z odpadki. Vi pravite, da je to najslabša možnost.

Sosežig odpadkov je popolna laž. Kdorkoli je kdaj živel ob kakšni tovarni, ki se ukvarja s sosežigom, ve, kaj vonja in kaj vdihuje. Študije iz tujine in Slovenije kažejo, da ob sežiganju odpadkov v okolje pride veliko nevarnih snovi. Gre za snovi, ki so sicer zelo nevarne že v majhnih količinah. Lahko določimo nekatere snovi vsako zase, vendar še nimamo popolne predstave, kako škodljive so, ko se povezujejo. Za določene škodljive snovi niti še ne vemo, da obstajajo. Sicer je težava že uporaba besede sosežig. Vseeno je, če 200 ton odpadkov na dan sežgemo s premogom ali brez njega. V obeh primerih zgori 200 ton odpadkov, pri čemer v izpustih nastajajo nevarne snovi. Glede Anhovega se sploh ne pogovarjamo več o sosežigu, saj sežigajo samo odpadke, in sicer ob petrolkoksu, ki je ostanek pri rafinaciji nafte in velja za enega najbolj umazanih fosilnih energentov.

Kako razumete namero o sosežigu v Termoelektrarni Šoštanj? Vas to, da bi zmanjšali potrebo po premogu in zraven reševali problematiko odpadkov, prepriča?

Uroš Macerl, okoljski aktivist - 5.2.2020 poslana na NT
»Sežiganje odpadkov je največja možna konkurenca recikiranju, ponovni uporabi in preoblikovanju izdelkov. S sežiganjem ljudem odvzameš motivacijo, da bi reševali problematiko odpadkov.«

Sliši se, kot da bi ubili dve muhi na en mah. Vendar ne smemo pozabiti, da so mnogi vnaprej opozarjali, da bo šesti blok imel ogromno finančno luknjo. Država in tisti, ki so zlobirali šesti blok, bi radi zmanjšali milijonske izgube. Tisti, ki imajo na grbi ta velik problem, bi ga radi prevalili na pleča drugih. Če bi kurili odpadke, jim ne bi bilo treba uvažati premoga. Za to, da bi prevzemali frakcije odpadkov, bi prejemali plačilo. Tisti, ki si to želijo, naj se kar podpišejo pod projekte in naj prevzamejo odgovornost za zdravje ljudi v okolici. Pri sežigu odpadkov so pomembne tri stvari – kaj gre v peč, kaj pride ven in kakšen je nadzor. Zelo pomembno je čiščenje dimnih plinov. V specializiranih sežigalnicah z najbolj moderno tehnologijo pričakujemo manj izpustov, ki so bolje nadzorovani. Specializirane sežigalnice nikjer po svetu ne prinašajo dobička, ampak izgubo, ker veliko stane nakup naprav za čiščenje dimnih plinov, zelo draga sta tako obratovanje kot vzdrževanje. Nekaj povsem drugega je, če odpadke sežigaš v kotlih, ki so namenjeni sežiganju premoga. Tako lahko ustvarjaš dobičke.

Se vam zdi gradnja specializirane sežigalnice primernejša?

Sežigalnice odpadkov niso rešitev. Evropska unija je štiri ali pet let nazaj še sofinancirala njihovo gradnjo. Zdaj je ugotovila, da je to strel v koleno. Sežiganje odpadkov je uničevanje virov, a teh ima Evropa najmanj. Gradnja specialne sežigalnice odpadkov v Sloveniji je, kot sem zasledil, ocenjena na približno 140 milijonov evrov. Toliko denarja je dunajska sežigalnica v dveh letih namenila samo za posodobitev. Ko nekdo v sežigalnico investira ogromne vsote denarja, želi imeti za naslednjih 30 let zagotovilo, da bodo v to tovarno vsak dan pripeljali določeno količino odpadkov. Cilj investitorja, naj bo to država ali zasebnik, je, da se jim denarni vložek povrne. Če bi imeli sežigalnico, se pri nas tako ne bi več ukvarjali s tem, kako bi imeli manj odpadkov, ampak s tem, da bi imela sežigalnica dovolj »hrane«.

TINA STRMČNIK
Foto: SHERPA

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

»Država nam pravi, da sosežiga ne smemo primerjati s sosežigom. Zakaj ne? Vso pravico imamo, da ju primerjamo. Če me na cesti povozi voznik fička, je to težava, a če me povozi voznik mercedesa, ne sme biti težava?«

»Vladna ekipa je pred časom odšla pogledat dunajsko sežigalnico. To je nesmiselno, saj je namera države vzpostaviti sosežig v elektrarniški peči. To je tako, kot da človeka na testno vožnjo pelješ z mercedesom, nato mu za enak denar prodaš najslabšo kripo.«