Človek potrebuje hrano za dušo in dober film je lahko prvovrstna gostija

Dr. Milan M. Čoh, eno najbolj obetavnih imen slovenskega neprofesionalnega filma iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja

8:15

V njem se je prelivala predanost športu in umetnosti. Že kot otrok se je navdušil nad fotografijo, a ko je dobil prvo kamero, ga je povsem zasvojila. Pokojni novinar Drago Medved ga je označil za dečka iz Obsotelja, ki vzame kamero in snema. A to, kar je Čoh ustvarjal pod okriljem Foto kino kluba Emo v Celju in kasneje kluba Minifilm v Ljubljani, je bilo povsem resno delo, v slovenski filmografiji še danes zelo upoštevano.
Njegovi filmi so pobirali nagrade na festivalih doma in v tujini. 18 kratkih filmov – eden je izgubljen – je danes del slovenskega filmskega arhiva s pomembno umetniško, dokumentarno in etnološko težo. V petek zvečer so v Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah 30 let po nastanku zadnjega filma pripravili restrospektivo šestih Čohovih filmov. Pred projekcijo si je vzel čas za pogovor za Novi tednik in Radio Celje.
»Izgubljeni film so zaplenili, potem ko sem ga poslal na enega od festivalov. Enostavno se je izgubil, pristojni pa so se izgovarjali drug na drugega. Od vseh mojih filmov je bil najbolj družbeno kritičen. Posnel sem odhod delavcev iz tovarne Emo. Ena vrata so bila za delavce in druga za šefe. Nič posebnega, na očeh javnosti se je dogajalo vsak dan. Marsikdaj gledamo, a ne vidimo. Film to spremeni.«
Doma ste iz Mestinja. Ko sva v Šmarju izbirala kotiček, kjer bi se lahko v miru pogovarjala, se mi je zdelo, da je veliko takšnih, ki prebujajo spomine.
V Šmarju sem obiskoval višje razrede osnovne šole. In seveda je s tem povezanih veliko spominov. Tisti del pred kulturnim domom je nekakšno staro jedro, kjer je bilo že od nekdaj najbolj živahno. Ampak očitno se tudi okolica vedno bolj razvija.
V Ljubljani ste že od leta 1972, ko ste šli študirat. Se še imate za Štajerca?
(Smeh) Kot je vprašanje lahko, je odgovor težak. V Ljubljani živim in delam, Ljubljana mi je dala tudi umetniški zagon. Ampak rojstni kraj je le rojstni kraj in vedno se z veseljem vračam.
Akademsko se se uveljavili na fakulteti za šport, kjer še vedno predavate. Kako sta se v vaši mladosti prepletala šport in umetnost?
Po osnovni šoli sem se vpisal na pedagoško oziroma družboslovno gimnazijo. V Celju, ki je bilo že takrat športno mesto, sem se vključil v atletski klub Kladivar. Lahko povem, da sem bil verjetno prvi tekač na Kozjanskem. Danes je normalno, da ljudje to počnejo, takrat pa se je mojim sovaščanom to zdelo silno nenavadno. V Celju so se odprle nove možnosti. Pri vpisu na fakulteto sem kolebal med etnologijo in športom ter se naposled odločil za slednjega. Potem se je tako obrnilo, da že vse od leta 1972 hodim na fakulteto skozi ista vrata.
Kaj pa prvo srečanje s filmom?
Ne vem, če ima to kakšen vpliv, ampak po horoskopu sem dvojček. Za to znamenje naj bi bilo značilno, da se ukvarja z različnimi stvarmi. Najprej sem se navdušil nad fotografijo in prvi fotoaparat je bil zame zelo pomembna pridobitev. Moj oče je že leta 1960 s svojim »hroščem« prevažal projektor za potujoči kinematograf. Kinopredstave so bile v Zibiki, Pristavi, Podčetrtku in drugod. Na teh poteh sem ga spremljal in seveda gledal filme. Polet na tem področju pa mi je zagotovo dala Ljubljana. Precej sem se družil s študenti AGRFT. V študentskem naselju je bila ta scena precej razvita, imeli smo celo vrsto filmskih in fototečajev, ki so jih vodili takrat že znani slovenski cineasti Jane Kavčič, Mako Sajko in drugi. Film je umetnost s svojimi zakonitostmi, svojim jezikom in vsega tega se je treba naučiti. V prvi vrsti smo filme gledali. Vsak dan smo od štirih popoldne do desetih zvečer preživeli v kinoteki in si ogledali po tri filme. V tem je bilo res veliko navdušenja in strasti.
Je bil vaš indeks na fakulteti za šport, srce pa na AGRFT?
Ne, fakulteta za šport je bila prva odločitev. Poleg tega sem imel kasneje tudi čisto resno možnost za vpis na Akademijo filmskih umetnosti v Zagrebu. Ko sem zmagal na jugoslovanskem festivalu neprofesionalnega filma, tako imenovani Mali Puli – Velika Pula je bil takrat največji filmski dogodek v državi – me je profesor iz komisije povabil na študij. Ampak moje življenje je bilo takrat že precej utirjeno, a tudi nasveti prijateljev iz filmskega sveta za to pot niso bili prav spodbudni. Da gre za težak, zahteven in nedorečen poklic, so mi povedali. In se zanj res nisem odločil. Kamera pa me je še vedno zelo zanimala.

Intervju v celoti lahko preberete v Novem tedniku 23. novembra 2017.

StO
Foto: GrupA