Dalmatinka, ki pušča globoke sledi v Celju

7:10

Njene kolegice iz ženskega Lions kluba Celje Mozaik pravijo, da je z dušo in s srcem predana lionizmu, da je izjemna motivatorka, zelo ustvarjalna in da ne zna mirovati. Lorena Hus je Dalmatinka, ki že več desetletij soustvarja celjsko dogajanje in je pomagala mnogim do bolj prijaznega življenja. Bila je med ustanovnimi članicami prvega ženskega Lions kluba pri nas, ki je nastal pred 20 leti. S pomočjo kolegic iz kluba je pred šestimi leti začela izvajati projekt Donirana hrana, ki je prerasel v največji projekt slovenskih lionsov.
Vsa družina je predana idejam lionizma. Z možem Dušanom, ki ga Celjani poznajo kot ustanovitelja prve zasebne lekarne v mestu, sta dejavna vsak v svojem klubu, nedavno sta se udeležila mednarodne konvencije klubov v Milanu. Lorena si tudi v prihodnje življenja ne zna predstavljati brez dobrodelnosti, pri čemer si »baterije« polni s soncem in z morjem. Še vedno se rada vrača v rojstni Zadar, čeprav je zanjo Celje tisto mesto, ki ga ima za svoj dom.
Ste ena od ustanovnih članic celjskega ženskega Lions kluba Mozaik, ki letos slavi 20-letnico. Ste še vedno edini ženski klub v Sloveniji?
Ne, vmes jih je nastalo še nekaj. Deset let za nami so ga ustanovili v Mariboru, nato v Ljubljani, Portorožu, pred kratkim v Slovenskih Konjicah. Takrat smo bile prve, klubi so bil dolgo sestavljeni samo iz moških članov.
Ste klub ustanovile, ker ste se počutile nekoliko zapostavljene med moškimi?
Ne, zgodilo se je naključno. V Celju je na ustanovitev Lions kluba Celje Kelia prišla tudi gospa Roža Milčić iz Zagreba, sicer Celjanka, in povedala, da v ženskem zagrebškem klubu članice pečejo krofe in jih prodajajo na ulici. To se nam je zdelo zanimivo in takrat smo se žene štirih članov Lions kluba na tem dogodku dogovorile, da bomo ustanovile ženski klub. Dobile smo se teden kasneje in to izpeljale.
Kaj so prednosti takšnega kluba, v katerem so same ženske? So tudi slabosti? Ste se kdaj sprle?
Ženske smo zelo dejavne, začnemo hitro delati, v našem klubu se ves čas nekaj dogaja. Je pa vodenje kluba zahtevno, ker se na sestankih veliko govori, veliko je živahne ženske energije. Ženske se na spore drugače odzovemo kot moški, ki gredo po kakšnem nesoglasju na pivo in to hitro rešijo, ženske pa doma še nekaj časa tuhtamo o tem. A kakšnih večjih sporov ni bilo. Ena glavnih stvari lionizma, ki sem se je v tem času naučila, je razumevanje raznolikosti. V klub vabimo različne ljudi različnih poklicev in treba je spoštovati, da je nekdo drugačen, ter izkoristiti njegove dobre plati.
V klubu vas ni ravno veliko. Je to posledica tega, da vsak, ki bi želel, ne more biti član Lions kluba, ampak ga mora nekdo od članov povabiti v klub?
Ne, nekaj članic kluba smo v tem času izgubile, sprejemamo pa tudi nove. Število članov v klubih je odvisno od narave kluba. Nas je 29, kar je za kulturo pogovarjanja, življenja in razmišljanja zgornja meja. Veliko klubov pri nas ima tudi več članov, na Šrilanki so celo takšni z dvesto člani.
V teh dveh desetletjih ste članice Mozaika postale prepoznavne po svojih dobrodelnih stojnicah, za katere same pripravite različne stvari. Kaj vi najraje pripravite? Menda ste odlična kuharica, pečete razne dobrote, imate smisel za ustvarjanje, kar navsezadnje ni nič čudnega, saj ste želeli študirati slikarstvo …
Res je, a mi doma tega niso dovolili. V družini sta že bila dva slikarja, boemska, umazana, in mama ni dovolila, da bi jaz šla po tej poti. Rada ustvarjam, kuham, pečem, ponavadi prispevam pecivo za stojnice. Včasih smo skupaj veliko izdelovale okraske, zdaj jih vsako leto izdelamo le eno vrsto, vezano na določen dogodek, a še teh ne veliko, saj so kitajski zelo poceni. K stojnici prihajajo ljudje največ po domače pecivo, ki jim je najljubše.
Ali potem kje drugje izživite svojo slikarsko žilico, morda pri krasitvi peciva?
Res sem nedavno začela risati po keksih. Bomo videli, kam me bo to vodilo.
Kdo vas je navdušil za dobrodelno delovanje? Je pomoč soljudem nekaj, kar človeku privzgojijo v družini, ali so bili pri vas drugi vplivi?
Mož je že bil član Lions kluba, takrat pred dvema desetletjema nisem veliko vedela o tem. Je pa res, da sem empatična, kar mi je privzgojila mati. Tisti, ki so poznali obe, pravijo, da sva si tudi sicer zelo podobni. V sebi imam nekaj, da želim pomagati. Mladi v Leo klubu me kličejo mama Hus in tudi moja keksarna se bo tako imenovala. Okolje v Dalmaciji v povojnem času je bilo takšno, da smo se družili in si veliko pomagali.
Oba z Dušanom sta študirala farmacijo v Zagrebu, kjer sta se spoznala. Ta študij je bil precej oddaljen od umetniških voda. Kako ste se znašli?
Bila sem ves čas dobra učenka, rada sem imela naravoslovne predmete, čeprav sem umetniška duša. Mama in tete so se usedle in razmišljale, kam naj bi šla. Hotele so me prepričati, da ne bi šla na likovno akademijo in da je farmacija nekaj dobrega, kar ni čudno, saj sta bila starša kemika. Niso mi dovolili, da bi bila uporniška. Tudi na farmaciji sem bila pridna.
Je v Zagrebu ta pridnost počasi izparela, ker sta z Dušanom kmalu zaživela skupaj in dobila sina še pred koncem študija?
Morda res … Samoumevno je bilo, da bom kljub temu končala študij in se mu pridružila v Celju. Nisva razmišljala, da bi živela kje drugje.
Ste se težko navadili na tukajšnje življenje? Je bil to neke vrste »kulturni« šok? Kako so vas sprejeli? Ste sploh znali jezik?
Ob sredah sva z Dušanom v Zagrebu govorila slovensko. Brala sem navodila na instant juhah in učil me je izgovorjavo. Malo smisla za jezike na srečo imam. Kulturni šok je bil ob prvem prihodu v Celje, ko sem zvečer rekla, da gremo ven, njegova mama pa ni razumela, kam naj bi šli. »Na sprehod, na promenado!« sem rekla. Tega v Celju ni. A sem prilagodljiva, sem gospodinjski tip, rada kuham in nisem imela težav.
V teh letih se je verjetno tudi v Zadru marsikaj spremenilo … Kaj vas posebej veže na domači kraj?
Morje. Že na Velebitu začnem vonjati morje. Ribe v ribarnici dišijo po morju in uživam v tem. Zadar je postal prekrasen, a v poletnem času je tam veliko ljudi in so mi zato ljubši obiski v drugih letnih časih. Zadar je moje rodno mesto in v mojem srcu, tja se rada vračam, tam imam sestro, a rečem, da sem doma v Celju. Mesto sem vzljubila, v njem se lepo počutim, tu je moj dom. Ne vem, zakaj govorijo, da se v Celju nič ne dogaja. Prekrasno je. Ko se sprašujem, kje bi žela biti pokopana, ali v Zadru ali pri moji družini v Celju, odgovora še nisem našla.

TC, foto: SHERPA

Več v tiskani izdaji Novega tednika

Lorena Hus - 11.6.2019 poslana na NT
Lorena Hus

narocite-nt

Deli