Dan, ko je oblak nad Šentrupertom potegnil ročno zavoro

8:53

Vremenskih težav so bili tisto poletje na Kozjanskem že vajeni. A česa takšnega v Laškem in Šentjurju ni pomnil nihče. Besede, kot so župnik, pogreb, sodni dan in katastrofa, so zapolnjevale pogovore še tedne. Sčasoma je tisti 19. avgust prešel v krajevno legendo. Lahko človek res koga prekolne, se je tisti dan res uresničila župnikova prerokba ali je splet naključij le nahranil in spodbudil ljudsko domišljijo?
Tista nedelja, dan po usodnem neurju, v mojem otroškem spominu živi še danes. Vožnja skozi jakobško dolino proti Šentjurju takrat verjetno ni imela posebnega cilja. A še danes pred seboj vidim ogromna debla stoletnih bukev, ki so kot pokošene travne bilke ležala na poljih med Vodružem in Šibenikom. Dneva, ko so v Šentrupertu pokopavali župnika, do danes ni pozabil nihče.
»Veliko nas je bilo takrat v cerkvi. Duhovniki so prišli od blizu in daleč. Še dopoldne je bil lep dan. Nič ni kazalo, da bo neurje,« se spominja Francka Gračner, doma nedaleč od župnišča in cerkve sv. Ruperta. Duhovniki so se pri tej družini v neposredni soseščini vedno radi ustavljali. Danes 91-letna Francka jim je bila kot mama in njena kuhinja je bila kraj, kjer jih je vedno čakal topel obrok na mizi. »Gospod Drevenšek so bili dober človek. Spominjam se, da se je med pogrebom res hudo razbesnelo neurje. Sedela sem bolj spredaj, ampak pozneje sem slišala, da je strela udarila tudi v zvonik in da je nekaj ljudi pometalo po tleh. Tega nisem videla. Tudi na pokopališče nisem šla. Preveč je deževalo.«

IMG-8050

Strele parale nebo in zanetile požar
Strele so sekale kot za stavo. Menda je udarilo vsakič, ko je škof Smej, ki je vodil obred, izrekel ime Franca Drevenška. Elektrike je zmanjkalo, luči so ugasnile. Mašniki so se vprašujoče spogledovali, ali naj obred prekinejo. Speljali so ga do konca. Pri izhodu je pogrebce pričakal najhujši naliv njihovega življenja. Noben dežnik ni zalegel. Dan pozneje so okrog cerkve na kupe polomljenih zmetali v smeti. Krajši sprevod s krsto se je v močnem dežju odpravil do nekaj sto metrov oddaljenega pokopališča. Nekateri so poskušali čim prej priti domov, nekaj mož je šlo pomagat na bližnjo kmetijo. Strela je med pogrebno mašo tam namreč zanetila požar. Med slednjimi je bil tudi Ivan Gračner. »Gasilci iz okoliških društev so nam še lahko prišli pomagat, nazaj grede so morali po daljših obvozih, ker je vmes odneslo cesto. V požaru prav veliko nismo mogli rešiti, tako hitro in močno je zagorelo. Ko sva se tisto dopoldne z ženo lotila izkopavanja krompirja, si niti v sanjah nisva predstavljala, da se bo dan tako obrnil. Od tiste letine ni ostalo veliko. Česar ni povsem zabilo v zemljo, je odneslo,« se spominja sogovornik.
Mikrocelična nevihta izjemne moči
Poleti 1989 so silovita neurja Slovenijo prerešetala po dolgem in počez. Med julijem in septembrom so jih samo na območju Haloz in Kozjanskega našteli sedem. Neurje 19. avgusta je bilo vseeno nekaj posebnega. Ljudski glas pravi, da naj bi župnik Drevenšek za dan svojega pogreba hudo uro napovedal. Ljudje, ki so ga dobro poznali in so z njim živeli, zanikajo, da bi kaj takšnega kdaj slišali. Da je to izmišljotina. A meteorološka izjemnost tistega dneva ostaja nesporna. Šlo je za neverjetno intenziven pojav na relativno majhnem območju. Kot piše meteorolog Brane Gregorčič v eni od analiz takratnega dogajanja, v zahodni in južni Sloveniji takrat nikjer ni bilo neviht. Na tem območju je ob nalivu padla ogromna količina dežja. Gre zgolj za ocene, ker je neposredno niso izmerili. Kljub temu da so okrog precej gosto posejane merilne točke Laško, Šentjur, Žusem, Planina pri Sevnici, Podčetrtek in Vrenska Gorca, nobena od postaj ni zaznala tega deževja. Nevihtni oblak je zgolj oplazil merilno točko v Šentjurju, kjer so takrat namerili 65 mm padavin. Nad Šentrupertom naj bi tisti dan v uri in pol padlo kar do 130 mm padavin. »Na vrhu hriba smo dobesedno plavali,« je stanje opisal Drevenškov naslednik, duhovnik Izidor Pečovnik – Dori. Leta 2016 je v pogovoru z Markom Radmilovičem za radijsko oddajo iz niza Sledi časa obudil svoje spomine na ta dogodek. Zgodba, preveč fantastična, da bi ji verjel – kot jo je avtor naslovil – je dostopna v spletnem arhivu nacionalnega radia. »Približno dva meseca po tem dogodku sem na Lisci srečal meteorologa, ki je 19. avgusta spremljal dogajanje. Dejal je, da je česa takega dotlej še ni videl. Samo en oblak se je s severa, z območja južne Bavarske, z neverjetno hitrostjo približeval Sloveniji. Natančno nad Šentrupertom pa se je ustavil, kot bi zategnil ročno zavoro,« se je spominjal župnik Dori.
Krsta, ki ni hotela v zemljo
Franc Drevenšek se je rodil novembra 1913 v Cirkovcih na Dravskem polju. Po gimnaziji je vstopil v bogoslovje in 9. julija 1939 v Mariboru prejel mašniško posvečenje. Med vojno je bil zaprt v različnih taboriščih in izgnan na Hrvaško. Po vojni je bil dve leti kaplan na Kalobju, oktobra 1947 je prevzel Župnijo Šentrupert. Ostal ji je zvest vse do upokojitve leta 1989. Bil je gospodaren in skromen mož, ki je večino svojega denarja razdal za cerkvene potrebe in misijone. S kuharico sta kmetovala in redila prašiča ali dva. Na dan kolin v župnišču na mizi ni bilo mesa. Gospodinja Tereza je mesarjem postregla s šmornom ali palačinkami in čajem. Čez nekaj dni, ko sta z župnikom sama naredila klobase in vse druge mesne izdelke, sta jim na dom poslala obilen delež kolin. Drevenšek je znal biti odkrit in oster. Pred mašo je tiste od blizu kdaj na hitro spravil iz klopi, da je naredil prostor za tiste, ki so morali pešačiti od daleč. Tudi sicer svojega mnenja ni nikoli zavijal v celofan. Tako je v dolgih letih z marsikom prišel tudi navzkriž. A za dobro kraja je znal spodbuditi skupne delovne akcije in tako se ga še danes spominjajo kot enega najbolj zaslužnih za napeljavo elektrike in vodovoda ter gradnjo nove ceste. 1. avgusta 1989 je upravljanje župnije predal svojemu nasledniku Doriju. Ta kontroverzen mlad župnik, ki je moral šest let kasneje v Berlin zaradi organizacije modne revije v tamkajšnji cerkvi, je svojim nadrejenim že od začetka povzročal sive lase. Kot pravi v omenjenem pogovoru z Radmilovičem, je bil tudi Šentrupert zanj kazenska ›fara‹. Le da se je njemu že na prvi pogled zdela kot nagrada, kot vasica iz pravljice. Športno napravljen, oblečen v rdeče kavbojke in zelene čevlje ter z za tiste čase prav neverjetnim avtomobilom je bil ostarelemu in sicer konzervativnemu župniku takoj všeč. S svojimi brati mu je Dori pomagal tudi pri selitvi.
Drevenšek je zadnja leta nameraval preživeti v Kidričevem. V novem domu je bil le dan ali dva. Resno je namreč zbolel in odpeljali so ga v bolnišnico na Ptuj, kjer je 17. avgusta umrl. Na dan pogreba, dva dni pozneje, so Šentrupertčani doživeli »sodni« dan. Pričevanja o tem, kje je Drevenšek želel biti pokopan, so različna. Tudi sam naj bi enkrat govoril tako, drugič drugače. Kdor je urejal njegove poslednje reči, je izbral Šentrupert.

SAŠKA T. OCVIRK

Več v tiskani izdaji NT

6IMG-8036

banner-ntrc-martinovanje

Deli