Dan Podjed: Ko Google ve več o vas, kot vi sami

14:40

Dan Podjed je raziskovalec, ki je v knjigi Videni z novega zornega kota osvetlil mojstre razkazovanja in tudi poudaril, da nas, kljub temu da se še tako poskušamo skriti, tehnološke naprave z našim privoljenjem razkrivajo bolj, kot smo si kdajkoli zamislili.

DL3U4121
»Otrokom dajte naprave v roke čim manjkrat in čim kasneje. Po možnosti jim jih raje posodite, kot da jim daste lastne naprave. To je, kot bi dali otroku škatlico cigaret in mu rekli, da lahko samo enkrat na dan prižge, ko bo res nujno. To je malo nesmiselno in neodgovorno.«

Da v sodobnem svetu ne obstajaš, če te nihče ne vidi, je sporočilo zadnje knjige Videni Celjana Dan Podjeda, ki že polovico svojega življenja živi v Ljubljani, a ostaja tudi tam zvest celjski govorici. »V vseh teh letih še nikogar nisem pozdravil živijo, temveč vse pozdravim zdravo. Res se sliši malce pionirsko, ampak ohranjam pozdrav in se tudi predstavljam kot Celjan.« Čeprav s knjigo Videni stopa v ospredje in jo je, kot se je pošalil, napisal zato, da bi bil bolj znan in slaven ter da bi na družbenih omrežjih dobil kakšen nov všeček, se ukvarja tudi z manj vidno temo, kot je nevarno življenje odpadkov.

Zanimivo je bilo vaše srednješolsko raziskovanje, saj sem slišala, da ste v Gaberjah spoznali zelo zanimive ljudi in sploh odkrili stavbe, za katere niste vedeli, da sploh obstajajo.
To je bilo zame res nekaj posebnega, spoznal sem osebo po imenu Burek in odkril zelo zanimive stavbe. Posebna zanimivost je iz časa med drugo svetovno vojno, to je zaklonišče v obliki stožca. Oblikovano je na takšen način, da ko bomba pade na to zaklonišče, se odbije stran. Po Gaberjah smo se potepali dijaki pod vodstvom Tanje Roženbergar, ki je vodila poletno muzejsko delavnico. Raziskovali smo, kako so si prebivalci preoblikovali degradirano okolje. Odkril sem zanimivo stavbo »Ledikhajm«, ki je bila kot samski dom za delavce Westnove tovarne. A bolj kot arhitektura mi je v spominu ostalo, kako hitro so nas domačini sprejeli in kako hitro so nas spustili v svoje domove. Danes to sploh ne bi bilo mogoče, ker bi morali podpisati številna soglasja. Všeč mi je bila odprtost ljudi. Edini problem je bil, če smo prišli v času, ko je bila na sporedu nadaljevanka Esmeralda, takrat so bila vrata za nas zaprta. (smeh)

DL3U4160
»Po mojem mnenju bi morali šolske otroke redno voziti na smetišča, da bi videli ta kup smeti. To je presenetljivo, kajti smetišča so največji objekti, ki smo jih ljudje kdaj naredili.«

V srednji šoli ste imeli tudi verjetno po zaslugi očeta, ki je bil član ansambla SLG Celje, željo, da bi postali igralec.
Vpisal sem se na sprejemne izpite na AGRFT. Prebil sem se v drugi krog, kjer nas je bilo deset v ožjem izboru. To je bilo hudo leto, saj sem recimo imel nasproti Marka Mandiča. Konkurenca je bila huda. Zame je bila dobra izkušnja, nisem bil razočaran. Ta izkušnja mi je koristila, ko sem delal na radiu, koristi mi tudi zdaj, ko moram kot znanstvenik marsikaj predstaviti na način, da je privlačno in zanimivo.

V Celju je na ogled razstava Nevidno življenje odpadkov, kjer ste tudi vi malce vključeni. Kako je nastal projekt in kako strašljiv svet odpadkov vpliva na naše življenje? Nas bodo odpadki pokopali?
Če bomo nadaljevali s tem ritmom, nas bodo odpadki pokopali. Končali bomo pod enim ogromnim kupom odpadkov. V naslednjih desetih letih naj bi se njihova količina povečala za petdeset odstotkov. Po eni strani, ker nas je vedno več, po drugi strani, ker živimo vedno bolj potratno. Zdaj je treba nekaj nujno ukreniti in preoblikovati globalni sistem kapitalizma. Ne moremo v nedogled uživati v dobrinah, ki jih imamo na voljo. Naši domovi so se v zadnjih petdesetih letih povečali za petdeset odstotkov, saj imamo vedno več stvari, ki jih ne potrebujemo. Naši domovi se spreminjajo v smetišča. Res moramo pospraviti svoja podstrešja, nekaj moramo urediti v svojih glavah, da bomo živeli bolje. Problem ni, da stvari mečemo stran, problem je, da jih prekomerno kupujemo. Kupujemo jih zato, ker nas je nekdo prepričal, da jih potrebujemo. Tudi družbena omrežja, ki nam dejansko berejo misli, nam ponujajo stvari, za katere še sami nismo vedeli, da jih potrebujemo.

V svoji knjigi Videni pišete med drugim tudi o tem, da nam te aplikacije pomagajo, ampak ob branju sem dobila čuden občutek, da ima nekdo drug več od tega kot jaz sama.
In nekdo nam ves čas gleda čez ramo, kaj počnemo. S temi aplikacijami imajo nad nami popoln nadzor. Velika podjetja, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Facebook, so izvedla izjemen trik. Njihovo bogastvo je osnovano na naših podatkih, ki jih prostovoljno prodajamo. Uspeli so nas prepričati, da s sabo ves čas nosimo sledilne in prisluškovalne naprave, ki smo jih pripravljeni plačati. Ali si predstavljate, da bi udba pred 50 leti imela v središču Celja svojo poslovalnico, kamor bi šli in plačali nekaj evrov za prisluškovalno napravo, ki bi jo nosili s sabo. In potem bi še udbi plačevali naročnino za to napravo. Čez nekaj mesecev bi nas povabila, da lahko odkupimo vse svoje podatke. To dejansko počnejo ves čas ta podjetja. To niso zasebna podjetja, ampak so tesno povezana z vladnimi ustanovami. Precejšnja hipokriza je to, kar se je zdaj zgodilo s podjetjem Huawei, ki mu ameriška vlada želi omejiti delovanje na njenem območju, češ da prisluškuje Američanom.

DL3U4112
“Vsakič, ko naš telefon zazvoni, se sproži pogojni refleks in moramo pogledati. Pripravljeni smo prekiniti pomemben sestanek, zmenek ali gledališko predstavo, da preverimo, kaj nujnega se je zgodilo, a se ponavadi ne zgodi nič življenjsko nujnega.”

Kaj lahko midva kot posameznika narediva za boljši planet Zemljo? Ali se lahko izklopiva od naprav?
Nujen je izklop, a mislim, da smo šli čez vrh digitalizacije. Kognitivno smo preobremenjeni z informacijami, ki prihajajo do nas. Odklop je nujen in vzeti si ga moramo sami. Podjetja, ki živijo od tega, nam ga ne bodo dala. Otokom damo v roke igralne avtomate, sledilne naprave in starši smo zadovoljni, ker jim sledimo v prostoru. Kaj ustvarjamo s tem? Nezaupanje. Otroci potrebujejo analogni čas brez naprav in dolgčas, ker takrat nastanejo najbolj kreativne ideje. Tisti, ki nas tlačijo v ta sistem, kot so Mark Zuckerberg, Eric Schmidt, odločevalci o naši prihodnosti, teh naprav ne dajo svojim otrokom v roke oziroma jim prepovedujejo uporabo tablic in mobilnih naprav. Ker vedo, kako hitro postanemo zasvojeni. Vsakič, ko naš telefon zazvoni, se sproži pogojni refleks in moramo pogledati. Pripravljeni smo prekiniti pomemben sestanek, zmenek ali gledališko predstavo, da preverimo, kaj nujnega se je zgodilo, a se ponavadi ne zgodi nič življenjsko nujnega. Priporočam načelo umirjenih tehnologij, da si aplikacije s telefona izbrišete in telefon uporabljate za to, kar sama beseda pove. Zgolj za telefoniranje.

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

Daljši pogovor z Danom Podjedom si preberite v zadnji številki Novega tednika!

Deli