Dedek Mraz, ki je vstal od mrtvih

13:22

Ko pride v dvorano, vsi otroci, od najmlajših do tistih na pragu šole, obstanejo, utihnejo in ostrmijo. A po nekaj trenutkih jih mož s sivo kučmo in z belo brado pridobi na svojo stran. Hitijo mu razlagati, da si pridno umivajo zobke, da radi jedo sadje in zelenjavo ter katera igrača jim nekaj pomeni. Dedek Mraz, ki ga  predstavljamo tokrat, najmlajše v Šaleški dolini spremlja 54 let. In v vsem tem času si pri njem niso prislužili niti ene same črne pike. »Otroci so radovedni, igrivi, iščejo odgovore. Imajo različne značaje, eni so bolj živahni, drugi bolj mirni. Za moj pravljični svet so prav vsi med njimi odlični,« pravi.

V vlogi najstarejšega dedka Mraza v Šaleški dolini je Karl Drago Seme »debitiral« pri sedemnajstih letih. Prvi nastop je bil zanj izjemna šola, se spominja. Proti koncu prireditve je v njegovem košu namreč zmanjkalo daril, da bi lahko z njimi obdaril vse otroke, ki so bili v dvorani. »Tri četrt ure smo imeli na odru Pokaži, kaj znaš. Otroke sem spodbujal, da so nastopali, peli, deklamirali. Organizatorji so vmes tekli v trgovino po nova darila. Kolega, ki je osvetljeval prizorišče, je naposled za zaveso le opazil dve veliki košari za kruh, v katerih so bili skriti paketi. To pomeni, da so bili v dvorani ljudje, ki so želeli nagajati.«

Zaradi te izkušnje se je sogovornik še bolj trdno odločil, da bo otrokom vsako leto pripravil pravljično doživetje. Pri tem ga niso ustavile niti težave s srcem. Njegovo zdravljenje so v Topolšici zaključili dan prej, preden običajno dolino obišče dedek Mraz. »Organizatorke prireditve so takrat klicale v bolnišnico, kjer so jim sestre dejale, da me ni več. Želele so povedati, da sem šel domov, gospe iz občine pa so razumele, da sem umrl. Ko sem se odpravil k osebnemu zdravniku, da bi mi dal bolniški list, me je prosil, naj sedem, in mi pojasnil vso štorijo. Nato sem šel v občino, da bi jim povedal, da sem še živ in da bom prihodnji dan nastopal. Vmes je žena že prejela žalni telegram,« pove v prešernem smehu.

Dedek, ki poje o dudici

Kot v 70. letih tudi danes otroci nestrpno pričakujejo dan, ko se srečajo s prijaznim dobrotnikom s tradicionalno polhovko na glavi. Slednji ima ob koncu decembra v Šaleški dolini polne roke dela na različnih prireditvah in ob obiskih šol ter vrtcev. Otroci z njim radi zapojejo pesmi, ki združujejo. Kot na primer Mi se imamo radi.

Nobeno srečanje ne mine brez pesmi o dudici, ki jo je napisal velenjski literat Ivo Stropnik in jo objavil v knjigi Dudovo drevo. Seme je otrokom pesmico najprej pripovedoval, med vožnjo na eno od prireditev se je domislil še melodije. Stropnik je bil tovrstnega poustvarjanja vesel in je pesem odprtih rok dal od sebe za veselje otrok. Danes je ta skladba v Šaleški dolini za dedka Mraza značilna bolj kot Bitenčeva Siva kučma, bela brada. Če je Seme ne začne peti sam, jo namesto njega zapojejo kar otroci.

TINA STRMČNIK

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

»Otroci so vedno pridni. Odrasli, ki jih ocenjujemo in jim postavljamo kriterije, jim moramo prisluhniti in jih usmerjati na pravo pot. Moje poslanstvo je, da otroškim dušicam ponudim lepo doživetje in jih spodbujam, naj po svetu hodijo neobremenjeni.«

Foto - Ksenija Mikor
V Šaleški dolini je kot dedek Mraz najbolj prepoznaven Karl Drago Seme. Prihodnje leto bo značilno leseno palico in tudi svojo vlogo prepustil mlajšim kolegom. (Foto: Ksenija Mikor)

narocite-nt

Deli