Depresija ima več obrazov, toda pomoč obstaja

10:03

Depresija je ena najpogostejših duševnih motenj, zaradi katere naj bi vsaj enkrat v življenju zbolel vsak šesti posameznik. Gre za bolezen, pri kateri pride do porušenega ravnovesja pri delovanju kemičnih prenašalcev v predelu možganov, ki uravnava razpoloženje. Porušeno ravnovesje izrazito zmanjšuje kakovost življenja, poslabšuje kronične bolezni in obenem predstavlja enega od dejavnikov tveganja za samomorilno vedenje. Depresija zruši človeka. Ga pahne na dno. Samo od njega je odvisno, ali bo ponovno zadihal svobodno. A za to je nujno soočenje z diagnozo. Pomoč obstaja. Je učinkovita. Le poiskati jo je treba. Ali človeka usmeriti k njej.

Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem tudi pogovor z Marušo Naglič, univ. dipl. psihologinjo iz Centra za krepitev zdravja Celje o načinih zdravljenja in samopomoči. Objavljamo tudi, kam se lahko obrne človek v duševni stiski.

»Dolgo sem čutil tesnobo, odmaknjenost, nezanimanje. Družba mi ni odgovarjala. Potem se je začelo še v službi … Preobremenjenost in nezbranost v prvi vrsti. To se je vleklo mesece. Minila me je volja do življenja,« opisuje svojo izkušnjo moški, čigar zgodbo objavljamo anonimno. Padel je v brezno depresije. Toda spoznal je, da pot v svobodo obstaja.

depresija1
Foto: Pixabay

Da je nekaj hudo narobe, se je zavedel, ko mu je začel nagajati spomin. Zdravnik mu je postavil diagnozo globoka depresija. Nato so se pojavile težave v službi. »Dokler vse prenašaš, vsi hodijo po tebi. Ko se postaviš zase, postaneš moteč. Šel sem v bolniško, ki je trajala štiri mesece. Ko sem začel uživati antidepresive, se je stanje po dveh mesecih začelo izboljševati, zatem mi je umrl oče. Doživel sem napad tesnobe, tresel sem se tako, da so me nekaj dni bolele mišice na nogah,« pojasnjuje sogovornik. Ve, da so kljub vsemu njegovi bližnji nanj poskušali vplivati pozitivno in mu govorili, da se pomiri, ampak dodaja, da to ni tisto, kar je takrat potreboval. »Morda bi bilo bolje, če bi rekli, da gremo skupaj na sprehod, in ne, naj se pomirim. Človeka takrat ne zanima nič. Sedi v temi in tišini, gleda predse in se za minuto nazaj ne spomni, kaj je razmišljal …« še dodaja.

Zdaj na življenje gleda drugače. »Opravim svoje delo, mogoče še kaj več, kar mi ni treba, a imam duševni mir,« pojasnjuje. Zaveda se, da mnogo duševnih stisk izvira iz odnosov v službi: »Delaš, a za to nisi nič vreden, kar človeka dotolče. Dokler delaš vse, kar ti dajo, si samo tiho in kimaš, vsi hodijo po tebi. Ko dobiš tršo kožo in se postaviš zase, si takoj moteč za okolico. Tako je povsod.«

V Levstikovi dvorani Osrednje knjižnice Celje bo v četrtek, 21. novembra, ob 18. uri predavanje Imel sem črnega psa, ime mu je bilo Depresija, na katerem bo Maruša Naglič, univ. dipl. psihologinja, iz Centra za krepitev zdravja Celje predstavila tudi izkušnjo osebe, ki je depresijo uspela premagati s strokovno pomočjo. »O depresiji govorimo takrat, ko nekdo opaža pri sebi poslabšano razpoloženje ali izgubo zanimanja za dejavnosti, ki so ga prej veselile. Takšno počutje traja večino dneva ali vsak dan vsaj 14 dni ali še dlje. Pri tem pomislimo, da je človek žalosten in obupan. Ljudje pogosto rečejo, da čutijo praznino, da jim do ničesar ni in da je to še huje kot občutki žalosti. Lahko se zgodi, da osebe ne znajo prepoznati, od kod ti občutki izvirajo, ne vedo, kaj je njihov sprožilec. Pojavita se prenajedanje ali pomanjkanja teka. Pojavi se nespečnost, kar je povezano s tem, da je tudi takrat, ko spimo, naš um dejaven. V podzavesti so negativne misli, ki človeku ne dajo miru,« pojasnjuje Nagličeva.

Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. 

SIMONA ŠOLINIČ

Deli