»Dokler diham, bom upala«

8:26

»Živijo, moje ime je Veronika in sem preprosta 27-letnica z rdečimi lasmi, zaljubljena v ocean, naravo, sončne zahode, gugalnice, kavo z mlekom, potovanja, jesenske sprehode, Coldplay in dobre knjige. A hkrati je na meni tudi nekaj, česar na zunaj z očmi ne moreš videti. Sem bolnica z ulceroznim kolitisom, kronično vnetno črevesno boleznijo (KVČB), trenutno v globoki remisiji,« začenja svojo pripoved Veronika Frece, ki se je odločila, da bo svoj boj z avtoimuno boleznijo opisala v knjigi Globoko v meni. S knjigo želi pomagati tistim, ki so se podobno kot ona znašli na križišču trdoživih bolezni.

DL3U3457Prve znake bolezni je Veronika začutila poleti 2016. V tistem obdobju je bila precej živahna 24-letnica. Končala je dolgoletno zvezo, imela naporno službo in hiter ritem življenja. »Po službi sem bila na poti v avtu, družbi, včasih ni bilo dovolj časa za spanje. Tisto poletje sem čutila bolečine v trebuhu, omotice so počasi postajale del vsakdana,« je pripoved začela Veronika, ko sem jo obiskala v stanovanju, ki je ponujalo pogled na jesenski mestni park. Jeseni, ki je sledila, je opazila kri na blatu, a temu ni posvečala pozornosti, saj si je ves čas ponavljala, da bo minilo. Ni bilo bolje, krvi je bilo vedno več, dokler skoraj ni bilo več blata, le še kri.

»In jaz, ki sem se nekoč bala že zgolj pogleda na kri, sem več mesecev za seboj skrivaj brisala krvave luže. Vsak dan. Večkrat na dan. Ne vem več, koliko noči sem v solzah prebedela, a huje je bilo takrat, ko sem le zaspala … in se kasneje prebudila v hudih bolečinah, mokra, topla, na krvavih rjuhah.« To je trajalo šest mesecev, preden je šla k zdravniku. »Bolezen sem skrivala, ker ni na zunaj vidna. Strah me je bilo, da bom, če bom šla k zdravniku, slišala strašljive novice. Vem, da sem bila neodgovorna, in s to knjigo želim pokazati ljudem, naj takrat, ko se pojavijo čudni znaki, ukrepajo takoj, nikar na ne čakajo tako dolgo, kot sem sama.«

DL3U3496Stranišče edino varno zatočišče

Počasi je postajalo tako hudo, da je morala večkrat na dan na stranišče, in včasih ji ni uspelo priti pravočasno. »Takrat, ko sem čutila, da moram iti, sem imela samo nekaj sekund časa, da sem prišla do školjke. Rezervna oblačila sem vedno nosila s sabo in pogosto sem jih morala uporabiti.« Ko se je končno odločila za obisk zdravnika, je mislila, da bo dobila antibiotik in bo konec tega mučenja. Zdravnica jo je postavila na realna tla, da za njeno bolezen ne obstajajo zdravila.

Od kolonoskopije do diagnoze je minil le približno teden. »Zdravnica mi je povedala, da imam kronično vnetno črevesno bolezen, ulcerozni kolitis. Napisala mi je dve strani zdravil. To me je zelo presenetilo, ker so bila med njimi zelo močna zdravila, kot so kortikosteroidi in citostatiki. Samo čudno sem jo gledala, zakaj toliko zdravil. Odgovorila je, da še ni zdravila, ki bi pozdravilo to bolezen.«

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

banner-ntrc-martinovanje

Deli