Domoznanski oddelek

13:25

Dandanes je v vsakodnevni medosebni komunikaciji izraz domoznanstvo, ki ga Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje kot »raziskovanje, proučevanje ožje domovine«, le še poredko v rabi. Toliko bolj je uveljavljen v knjižničarski stroki, ki ta izraz pojmuje kot posebno dejavnost zbiranja, hranjenja, varovanja, obdelovanja, proučevanja in predstavitve knjižničnih gradiv, ki so zaradi vezanosti na določeno ožje geografsko področje, tematiko in redkost, označena za domoznanska.

9a
Božena Orožen in Tatjana Kač pri delu v domoznanskem oddelku

Zbiranje tovrstnega materiala v precejšnji meri, ki zajema zlasti različno pisano in tiskano gradivo z zgodovinsko, etnološko, umetnostno in geografsko vsebino, ima na Slovenskem že lepo tradicijo. Skrb za zbiranje teh gradiv so nekdaj izkazovali redki posamezniki bibliofili, v 19. stoletju pa so se jim pri teh prizadevanjih poleg takrat pri nas še redkih arhivov, muzejev in knjižnic pridružila še muzejska in zgodovinska društva. Gradivo, ki so ga slednja zbrala, je pogosto postalo osnova posameznih zbirk novoustanovljenih kulturnih ustanov, med katerimi so bile tudi knjižnice.

Med obema svetovnima vojnama se je v Celju z zbiranjem tega gradiva ukvarjala vodja javne mestne knjižnice Vera Levstik. Ta je v okviru tedanjih možnosti nabirala in hranila »celejenzije« (celjski tiski in literatura o celjskem pokrajinskem območju), vendar je bila večina tistega, kar je s svojo prizadevnostjo zbrala, uničena med štiriletno nemško okupacijo.

9b
Omara z redkimi starimi tiski

Po vojni leta 1946 je bila v Celju ustanovljena študijska knjižnica, ki si je za naloge zadala tudi ukvarjanje z zbiranjem in obdelavo domoznanskega gradiva, a je bilo to v tedanjih relativno slabih razmerah, ko je primanjkovalo primernih prostorov, opreme in usposobljenega kadra, mogoče uresničevati le v skromnem obsegu. Knjižnica je v tistem obdobju pridobila precej domoznanskega gradiva, ki je večinoma izviralo iz republiškega in celjskega okrožnega zbirnega centra. Med tem gradivom je bila še posebej dragocena zbirka »celejenzij« in »styriak« (gradivo o Štajerski) po vojni zaradi »medvojne Slovencem sovražne dejavnosti« obsojenega Celjana in velikega ljubitelja knjig, dr. Georga Skoberneta. V študijsko knjižnico je takrat prešla tudi stara gimnazijska knjižnica. V »posebnih zbirkah«, kamor so uvrstili dobršen del gradiva domoznanskega značaja, so ob koncu leta 1955 našteli 7.348 enot (rokopisi, zemljevidi, grafike, muzikalije, drobni tiski …), deset let zatem pa je v teh zbirkah bilo že približno 10.100 enot gradiva. Ob koncu leta 1975 so »posebne zbirke« ponovno popisali in v njih našli 119 rokopisov in avtogramov, 207 fotokopij in mikrofilmov, 208 geografskih kart, 49 grafik, 957 muzikalij, 6.614 lepakov in letakov ter 4.647 razglednic.

Leta 1976 je v knjižnici naposled le zaživel tudi poseben domoznanski oddelek, takrat imenovan oddelek za posebne zbirke. Njegov prvi vodja je postal bivši ravnatelj študijske knjižnice Vlado Novak, ki je že pred formalno ustanovitvijo oddelka poleg tega, da je vodil knjižnico, skrbel tudi za zbiranje in urejanje domoznanskih zbirk. Isto leto je knjižnica z Indok centrom vzpostavila tudi dokumentacijski center (oddelek za bibliografijo in dokumentacijo), v katerem so spremljali in evidentirali vse prispevke, ki so jih v desetih slovenskih časnikih objavljali o Celju in celjskem območju. V 80. letih sta bila oddelka združena v oddelek za posebne zbirke, dokumentacijo in raziskovalno dejavnost, ki sta mu s svojim marljivim delom močan pečat dali Tatjana Kač in Božena Orožen, (in sicer) po Novakovi upokojitvi vodja oddelka v letih 19831991.

Poleg skrbi za obstoječe domoznanske zbirke, med njimi rokopisne zbirke, zbirke starih in redkih tiskov, zbirke fotografij in razglednic, zbirke starih zemljevidov in grafičnih upodobitev, ki predstavljajo pravcato zakladnico Osrednje knjižnice Celje, je oddelek ves čas pridobival različno domoznansko gradivo, med katerim velja izpostaviti tudi zapuščine. Ena večjih je zapuščina pisatelja in prevajalca Vladimirja Levstika, ki mu je knjižnica v tem času posvetila tudi posebno sobo, v kateri so se večkrat odvijali najrazličnejši pogovori o različnih temah, ki so zadevale Celje in celjsko regijo, in tudi literarni večeri s sodobnimi slovenskimi literati. Ena opaznejših dejavnosti oddelka je postalo tudi pripravljanje najrazličnejših tematskih razstav, s pomočjo katerih je populariziral svojo pestro dejavnost, pomagal pri razumevanju utripa celjskega pokrajinskega območja v preteklosti in tudi na ta način pri prebivalstvu uspešno utrjeval zavest o domačem kraju in pripadnosti lokalnemu okolju.

Se nadaljuje.

JANJA JEDLOVČNIK,

Osrednja knjižnica Celje

narocite-nt

Deli