Dostopnost za vse … Mar res?

13:52

V Celjskem mladinskem centru je bila ta teden predstavitev zakonodajnih »ovir« pri urejanju dostopnosti grajenega okolja za invalidne osebe. Toda ovire niso vedno le v zakonodaji. So tudi v slabem razumevanju invalidnosti in v tem, da se marsikdo danes kljub jasno zapisani zakonodaji še vedno požvižga na upoštevanje predpisov in smernic. Žalostno. Smo namreč v letu 2019. In tudi v času, ko zaradi tempa življenja nihče ne ve, ali se bo že jutri morda tudi sam spopadal s težko obliko invalidnosti.

V tiskani izdaji Novega tednika še več podrobnosti o majavih stališčih delodajalcev in slabi osveščenost uradnikov o invalidnosti. Preverili smo tudi, na katerih področjih pa se v Celju vendarle premika na bolje.

Predstavniki Urbanističnega inštituta RS trenutno pregledujejo vse javne ustanove v Sloveniji z namenom, da bi ugotovili, kje so pomanjkljivosti, in da bi predlagali rešitve. Javne ustanove morajo biti dostopne vsem ljudem, torej tudi ljudem z različnimi oblikami invalidnosti.

DL3U8847

Dostop invalidov je onemogočen zaradi ovir v marsikatero kulturno ustanovo, tudi z gledališči, kinematografi in kulturnimi domovi je podobno. Na inštitutu omenjajo bazene, hotele, turistične kmetije in športne objekte, ki za invalide še vedno niso dostopni. Za invalide so najpogostejše ovire stopnice, odsotnost klančin ali klančine, ki so prestrme, visoki robniki in pločniki, okvarjena dvigala, preozka vrata in preozki prehodi ter še posebej nedostopne sanitarije. Četudi neka stavba premore ustrezno klančino za dostop invalida na vozičku, so ponavadi sanitarije takšne, da jih invalid ne more uporabljati.

»Pri pregledu smo ugotovili, da je določena ustanova imela stranišče za invalide, a je bilo v njem skladišče,« pravi Richard Sandi z Urbanističnega inštituta RS. Pogosto so neustrezni tudi sistemi obveščanja. »V nekaterih javnih ustanovah je tudi pri okencih slaba ali neustrezna osvetljenost, pulti so previsoki oziroma so okenca neustrezno visoka. Čeprav so ponekod določene ustanove storile korak naprej na tem področju predvsem pri slepih in slabovidnih, je daleč najmanj storjenega na področju gluhih in naglušnih. Od 150 ustanov, ki smo jih pregledali, so samo tri imele urejeno indukcijsko (slušno) zanko,« dodaja Sandi. In pri javnih ustanovah ne gre le za občine in upravne enote, gre tudi za sodišča, policijo, zdravstvene domove, bolnišnice, šole …

invalid

»Težave so še vedno pri invalidskih parkirnih prostorih. Ti morajo biti ustrezno široki in dolgi. Predvsem dolžina ni ustrezna. Zakaj? Ker nekdo ni prebral dobro, kakšni so standardi, in ker nekdo ne pomisli, da mora biti invalidsko parkirno mesto daljše, da lahko invalid iz vozila izstopi po navozni klačnini, ki jo je treba raztegniti. Ker ponekod takšna parkirna mesta niso ustrezna, mora invalid iz kombiniranega vozila zapeljati neposredno na cesto,« dodaja sogovornik. Marsikdo tudi ne pomisli, da so ponekod parkomati previsoki, ponekod so urejeni celo na betonskem podstavku, na katerega invalid z vozičkom ne more.

Lepe rožice so lahko ovira za slepe

In dvigala? Ste kdaj v dvigalu že opazili oznake za slepe in slabovidne? Slednji so najpogosteje navajeni na svoje ustaljene poti po mestu. Pri tlakovanju mestnih ulic tako izvajalci največkrat pozabijo na talne oznake za slepe. Ponekod so tudi jaški za odvodnjavanje urejeni tako, da se lahko slepi in slabovidni pri hoji poškodujejo. Tlakovci, če so kje poškodovani in niso pravočasno zamenjani, lahko pomenijo poškodbe za invalidske vozičke …

Nadaljevanje članka v tiskani izdaji Novega tednika 

SIMONA ŠOLINIČ

Foto: GrupA

banner-ntrc-martinovanje

Deli