Državljanka sveta z daljšim postankom v Sloveniji

8:12

»Sebe ne vidim drugje kot pri poučevanju, čeprav sem nekaj časa delala tudi v pisarni. Delo z otroki je res največje darilo, ki ga lahko dobiš. Kar daš, se ti stokrat povrne,« je o svojem delu, ki ga jemlje kot poslanstvo, pripovedovala simpatična Mary Ellen Ramasimanana Virtič. Slovensko govori z mariborskim naglasom. Hčerki njen govor kdaj kritično ocenita, a sta do nje prestrogi. Glede na to, da naš jezik ni enostaven in da se ga je naučila tako rekoč sama, je lahko ponosna na svoje znanje. Pred dvajsetimi leti je prišla v Slovenijo, kjer naj bi ostala le deset mesecev, a je spoznala moža in v Slivnici pri Mariboru sta si ustvarila družino. S srčnostjo in z zanosom že vsa leta navdušuje mlade za francoščino. Kot naravna govorka poučuje kar v petih šolah, med njimi tudi na I. gimnaziji v Celju. Skupaj z njo so v šoli ponosni na visoko odlikovanje, red vitezinje akademskih palm, ki ji ga je podelila Francija. Izročila ji ga je francoska veleposlanica v Ljubljani Florence Ferrari.
Mary Ellen se je rodila na Madagaskarju očetu domačinu in mami Francozinji. Njeno življenjsko pot je že v rani mladosti zaznamoval dedek, ki je bil profesor francoščine. Imel je svoje gledališke skupine, za katere je sam pisal besedila, bil je organist, skladal je pesmi. »Ob prejemu odlikovanja sem povedala, da sem ponosna nanj. Pustil je močan pečat, čeprav je umrl, ko sem bila stara enajst let. Ko sem izvedela za odlikovanje in sem to sporočila mami, je dejala, da nadaljujem družinsko tradicijo. Takrat sem se spomnila, da je tudi on prejel enako odlikovanje.«
Domneva, da ga je prejela tudi za delovanje na Poljskem, kjer je delala pred prihodom v Slovenijo. Tam je s poučevanjem in številnimi dodatnimi dejavnostmi širila zanimanje za francoski jezik. Dvakrat mesečno je imela celo oddaje in lekcije učenja jezika na radiu, vodila je filmski in debatni klub, tečaje francoske kulinarike …
S temi izkušnjami je prišla v Slovenijo. Ministrstvo je iskalo tuje učitelje, naravne govorce, ki bi v šolah obogatili učenje tujih jezikov. Po nekaj letih se je ta program žal končal in zaradi pomanjkanja denarja ni postal sestavni del šolskega sistema. »To me boli,« pravi sogovornica. »Velikokrat je na voljo denar za razne projekte, a ko gre za šolstvo v Sloveniji, je vedno treba varčevati. Zakaj varčujemo ravno pri otrocih?« se sprašuje in meni, da bi morali več denarja nameniti za šolstvo kot za obrambo, če res verjamemo v mir in če ga želimo ohraniti. »Otroke je treba izobraževati, da bodo vedeli, kako ga ohraniti in tu je znanje tujega jezika zelo pomembno.«
Pomen znanja jezikov
V zadnjih letih je zanimanja za učenje francoščine v šolah sicer manj, kot ga je bilo nekoč, pri čemer si ta jezik izberejo tisti, ki jih res zanima in veseli. V nekaterih osnovnih šolah ga je mogoče izbrati kot neobvezni izbirni predmet, na nekaterih gimnazijah se ga lahko učijo kot drugi tuji jezik. Razlogi za izbiro so pri otrocih različni, a za vse velja, da radi berejo, poslušajo francosko glasbo, gledajo francoske filme. »S takšnimi je res lepo delati, vse jih zanima. Ponujam jim gledališko dejavnost, petje, srečanja s spoznavanje francoske kulinarike, saj zelo rada kuham … Spodbujam jih k branju knjig, ker na ta način razvijajo domišljijo, drugače spoznavajo življenje in svet, lažje se izrazijo. Spodbujam jih, naj opisujejo sebe in izražajo svoje mnenje. Na ta način dobijo samozavest, na glas povedo, kaj mislijo, potrjujejo svojo osebnost in morda spreminjajo mnenje, ki ga imajo drugih o njih, in predsodke, ki lahko nastajajo na osnovi zunanje podobe.«
Prav znanje jezikov daje možnost drugačnega pogleda na svet, meni in žalostno ugotavlja, da danes mladi pri nas niti hrvaščine ne znajo več, čeprav hodijo redno na morje v sosednjo državo. »Takšne multikulturnosti, kot ste jo imeli, ni več, vsak jezik pa prinese človeku nov pogled na svet in drugačen način opisa tega sveta.«
Ob tem je seveda treba znati osnove jezika, poudarja. »Tudi avta ne moreš voziti brez znanja o teoriji in osnovnega znanja o mehaniki. Učenci tarnajo, da je slovnica težka, a jim rečem, da je slovenščina med najtežjimi jeziki na svetu, pa sem se je bolj ali manj sama naučila.«
Slovenščina iz Svetega pisma
Verjame, da se je treba naučiti jezika dežele, kjer živiš, saj je stik z ljudmi tako bolj pristen. Zato se je tudi na Poljskem naučila jezika. Zanimivo, da je slovenščino odkrivala s pomočjo Svetega pisma. Mary Ellen je namreč adventistka in se je za Slovenijo oziroma Maribor odločila tudi zato, ker je slišala, da ta skupnost v mestu dobro deluje in da je v njej veliko mladih. »To je zame pomembno, izbrala sem Slovenijo, čeprav bi lahko šla v Oslo, Prago ali Marakeš. Ko sem prišla, sem znala le pozdraviti v slovenščini. Mož, ki sem ga spoznala v cerkvi, mi je pomagal pri premagovanju prvih težav in tako sva se zbližala.« Sveto pismo je resda zahtevno za učenje jezika, prizna, a hkrati ima po njegovi zaslugi nekoliko nenavadno besedišče, kot ji večkrat povedo kolegi. Sicer pa si je doma na vse predmete nalepila listke s poimenovanji in tako utrjevala znanje. Rada tudi poje in tudi to je pomagalo pri učenju slovenščine. »Dijakom svetujem podobno. Če radi pojejo, naj poiščejo glasbo na spletu, če radi berejo, naj si sposodijo francoske knjige, če radi kuhajo, naj berejo recepte. Telefon je danes med najpomembnejšimi sredstvi za učenje, saj si lahko nastavijo francoski jezik in se tudi tako naučijo nove besede.« Poleg tega je pomembno branje besedila na glas, meni. »Pri vseh stvareh lahko dijakom pomagam, a govoriti namesto njih ne morem,« nazorno pove in zato želi, da se snemajo, ko berejo francoska besedila.
S hčerkama se pogovarja v francoščini in tudi mož je na njeno zahtevo osvežil srednješolsko znanje tega jezika, čeprav sta se najprej pogovarjala v angleščini in zdaj govorita tudi slovensko. Ker ima on korenine tudi na Hrvaškem, je družina res pravi jezikovni Babilon.

TATJANA CVIRN

Foto: GrupA

Več v tiskani izdaji Novega tednika

DL3U7967 mary ellen druzinaMary Ellen Ramasimanana Virtič z družino, z možem Markom in s hčerkama Noemi Aina in Amelie Kalo (z leve). Foto: osebni arhiv

Deli