Brata Tamše: eden se je zapisal glasbi, drugi športu

11:03

Brata Tamše sta dobro znana tako v glasbenih kot športnih krogih. V mladosti sta se oba ukvarjala z glasbo, igrala sta tolkala, in s športom, trenirala sta rokomet. Starejšega, Dejana, je poklicna pot peljala v glasbene vode, medtem ko je šest let mlajši Branko ostal zvest rokometu. Kot pravita, imata lep odnos, se spoštujeta, podpirata in veselita uspehov drug drugega. »Ne slišiva se vsak dan,« pove Dejan. Branko ga z nasmehom dopolni: »Sva prava brata.«

Dejana je poklicna in življenjska pot iz Šaleške vodila v Savinjsko dolino. Z družino živi na Polzeli, v službo se vozi v Žalec, in sicer v glasbeno šolo, kjer poučuje tolkala. Ker v sebi nosi precej talentov, je dejaven na številnih področjih. Branko, ki na prvi pogled deluje bolj umirjeno od starejšega brata, si je družino ustvaril v domačem Velenju, čeprav je kot rokometni trener veliko na poti.
Da sta precej povezana, lahko razberemo iz številnih objav na socialnih omrežjih, za katere skrbi Dejan. »Nimam Facebooka in Instagrama,« pove Branko, ki ga novodobna tehnologija ni prevzela. Dejan se tako rad pošali: »Branč živi še v dobi VHS-kaset.« Morda se bo sodobnih komunikacijskih veščin v prihodnje privadil tudi Branko, še posebej če ga bo trenerska pot vodila kam dlje v tujino. Trenutno je na rokometnem dopustu, kot pravi. Konec septembra je prekinil pogodbo z rokometnim klubom Zagreb, nove sredine za zdaj še ni našel oziroma ga še nobena ponudba ni v celoti prepričala. Ima pa zato v teh dneh več časa za družino. Uspelo mu je obiskati tudi koncert ob 20-letnici Stopa – Slovenskega tolkalnega projekta, kjer uspešno igra Dejan. »V zadnjih letih res ni bilo toliko priložnosti, da bi ga gledal na koncertnem odru. Ampak spremljam njegovo delo. Ne le glasbeno, saj je dejaven na veliko različnih področjih.«
Dejan, ki je nekoč delal tudi kot športni novinar, je reden obiskovalec športnih dvoran. Dokler je Branko treniral ekipo Velenja, je zahajal v Rdečo dvorano, ko je vodil Celjane, pogosteje v dvorano Zlatorog. Zadnje leto si sicer v živo ni ogledal toliko bratovih tekem, a je vseeno ostal zvest spremljevalec predvsem domačih športnih dogodkov. »Še sreča, da je doslej služboval v bližini,« v smehu pove Dejan.

DL3U8016
Brata Tamše se nista nikoli pretirano prerivala in če jima lahko verjememo, se tudi ravsala nista ravno veliko. Čeprav sta se kot mulca skupaj veliko podila po hribih ter gozdovih in čeprav sta skupaj tudi kakšno ušpičila, pravita, da prav nesramnih lumparij nista zganjala. »Ni ravno lumparija,« začne Dejan in nadaljuje: »Sem ga pa enkrat nehote poškodoval s palico za minigolf.« Tako mu je Branko vrnil za takratno buško.

Po bratovih stopinjah
Že kot otroka sta se dobro razumela. Branko je v starejšem bratu videl vzornika in tako mu je pogosto sledil. Ko je prestopil osnovnošolski prag, je hitro začel zahajati tudi v glasbeno šolo in z enakim oziroma še večjim veseljem na treninge rokometa. Oba sta bila zelo dejavna in uspešna tudi v taborniških vrstah. »Še danes se dobro spomnim prvega taborjenja v Ribnem. Bilo mi je komaj šest let in Dejan je bil takrat vodja moje skupine.« Ko je Dejan zapustil taborniške vrste, ga je v njih nadomestil Branko.

Tamseta_foto_02Je Dejana kdaj motilo, da mu je »mali« ves čas sledil? »Niti ne,« se strinjata. »Mogoče kdaj v poznih najstniških letih, ko je Dejan delal kot didžej – tudi to je med drugim počel – sam pa še nisem smel ostajati zunaj pozno v noč,« razlaga Branko. A je Dejan te zadeve znal že takrat zelo dobro in diplomatsko rešiti. »Res me je vzel s seboj, ampak ob enajstih ali opolnoči, ko se je vse skupaj šele zares začelo, sem moral domov. S seboj me je vzel, da sem mu pomagal pripraviti vse potrebno,« se spominja. Takrat je bil zaradi tega sicer nekoliko jezen, a mu ni preveč zameril. Še najbolj boleč spomin ima Branko na to, da ni smel na nagradni izlet v Gardaland. »S člansko B-ekipo smo zelo uspešno igrali v drugi rokometni ligi in si priigrali uvrstitev v višji rang tekmovanja. Za nagrado smo dobili dvodnevni izlet v zabaviščni park. Ker sem imel takrat popravni izpit, mi Dejan ni dovolil, da bi se izleta udeležil. Priznam, bil sem tudi sam kriv, da se je to zgodilo. Kakorkoli že, ostal sem doma,« pojasni. Dejan, ki je na to do danes že pozabil, ga pokroviteljsko lopne po ramenu in mu v smehu obljubi, da bosta poleti skupaj z družinama obiskala Gardaland.

DL3U8064
Branko Dejana še vedno velikokrat prosi za nasvet. Z njim se pogovori tudi pred podaljšanjem ali sklepanjem nove pogodbe. »Rad slišim še drugo mnenje, a se na koncu vedno odločim po svoje,« pove Branko. »Družinska vez se vselej okrepi ob prelomnicah,« ga dopolni Dejan. »Tako kot v zadnjem primeru, ko je prekinil pogodbo in me je takoj poklical. To zaupanje mi veliko pomeni.«

Za božič streže Dejan
Največ časa Branko in Dejan ter njuni družini skupaj preživijo v poletnih mesecih. »Zadnja leta so se nam dopusti prav dobro ›poklopili‹. Učiteljske počitnice so dolge, trenerji pa imajo poleti tudi nekaj oddiha,« v smehu pove Dejan. Ker imata oba rada morje, redno dopustujejo na Pagu. »Dejč je kupil apartma tam, kjer jaz letujem,« je Branko bratsko dregnil starejšega brata.
Sicer pa se tudi med letom večkrat dobijo ob dobro in predvsem lepo obloženi mizi. Več priložnosti za to prinaša veseli december. Poleg vseh dobrih mož, ki nas obiščejo v zadnjem mesecu leta, Dejan decembra praznuje rojstni dan. »Božič bomo podobno kot zadnja leta praznovali pri nas,« razkrije Dejan. In nadaljuje: »Oba z ženo Urško rada kuhava in rada tudi postreževa.« O tem, kdo je v kuhinji bolj spreten, Dejan prizna: »Urška bolje kuha, jaz pa to lepše postavim na krožnik.«

LEA KOMERIČKI KOTNIK
FOTO: GrupA