Goran Vojnović, netipičen »čefur«, ki piše knjige, drame in režira filme

9:56

Filmski in televizijski režiser, scenarist, pisatelj in kolumnist Goran Vojnović je prepoznavno ime na slovenskem literarnem prizorišču. Je eden tistih »outsiderjev«, ki je s pomočjo knjige omogočil širši slovenski javnosti vstopiti v vedno skrivnosten svet »čefurjev« in ljubljanskih Fužin. Njegov prvenec Čefurji, raus! je slovenski knjižni fenomen, saj je kljub zapletenemu jeziku preveden v osem jezikov in je doživel prav toliko ponatisov.

DL3U0958
»Moja želja je bila, da bi raztegnil pojem ›čefurstva, da bi se znotraj njega lahko našel marsikdo. ›Čefur‹ je nekaj več kot samo fant v trenirki, ki posluša turbofolk glasbo.«

»Če ne bi živel na Fužinah, verjetno ne bi ničesar napisal. Fužine so bile tema, ki je zanimala precej ljudi, česar si nisem nikoli predstavljal. Nisem si mislil, da bo življenje v eni od ljubljanskih četrti zanimalo recimo upokojenke v Metliki. Še manj sem si predstavljal, da bo knjiga prevedena in da se bom o njej pogovarjal s Švedi in Poljaki,« je na literarnem večeru v Gledališču Celje enajst let po izidu prvenca razmišljal Goran Vojnović. Kaj je bilo tisto, kar je pritegnilo Slovence k branju? Multinacionalno naselje, kombinacija priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik s slovenskimi staroselci, stereotipi, ki jih gojimo do ljudi, ki nam niso blizu, brezpravna država, moč represivnih organov, nemoč posameznika? Ravno dovolj aktualnih tem današnje družbe, ki so k branju pritegnile Slovence in »čefurje«. Nezatiskanje oči pred problemi današnjega časa je gonilo Vojnovićevega ustvarjanja. Trenutno v celjskem in kranjskem gledališču igrajo njegovo zadnjo dramo Rajzefiber, v kateri prikazuje duh časa liberalnega sveta, ki se pretvarja, da teži k solidarnosti in človekoljubju, a nas hkrati na vsakem koraku odmika od tega. V dramo je vključil aktualno migrantsko krizo, ki pri številnih ljudeh sproža nelagodne občutke in sproža vprašanja, koliko smo res strpni do drugačnosti.

Goran Vojnović je za svoj prvenec Čefurji, raus! prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši roman leta. Tudi za svoja naslednja romana, Jugoslavija, moja dežela in Figa, je prejel nagrado kresnik. Romana Čefurji, raus! in Jugoslavija, moja dežela so prav tako uprizorili v gledališču.

Kakšen je vsakdan na Fužinah in kakšen je značilen predstavnik »čefurjev«?
Življenje na Fužinah je glasno in tudi zelo vsakdanje. Mogoče na prvi pogled ni prav nič drugačno od ostalih četrti. Ko me sprašujete o značilnem predstavniku »čefurjev«, to zagotovo nisem jaz. Kajti tipičen »čefur« ne končna AGRFT in ne prireja literarnih večerov (smeh). Že ko nekdo odide na Gimnazijo Bežigrad in gre potem še na Akademijo za glasbo, film, radio in televizijo, preneha biti »čefur«. Moja želja je bila, da bi raztegnil pojem »čefurstva«, da bi se znotraj njega lahko našel marsikdo. »Čefurstvo« pomeni drugačnost, pripadanje drugemu prostoru. »Čefur« je nekaj več kot samo fant v trenirki, ki posluša turbofolk glasbo. Osebe s Fužin so lahko tudi predsedniki slovenskih narodnih strank, kot recimo Bernard Brščič, ki je predsednik Domovinske lige. Res je on izbral popolnoma drugo pot, a je zagotovo oseba, ki je raztegnila pojem »čefurstva«.

DL3U0932
»Časopisi so naredili veliko napako, ko so se začeli prilagajati internetu, s tem so začeli biti izgubljeno bitko. Tudi moja generacija se vrača k starejšim navadam, berejo časopise in poglobljene članke v njih.«

Koliko je vaša prva knjiga avtobiografska?
Pojem, kaj je avtobiografska literatura, je zame širok. Ko začneš pisati, imaš samo sebe in svoj svet, ki ga lahko tako ali drugače pretvoriš v besede. Zgodba ni avtobiografska, a ima veliko elementov. To je samo skupek zgodb, ki so se dogajale meni in mojim kolegom. Iz več likov sem ustvaril glavni lik Marka, dal sem mu malo večji talent za košarko in manjši za učenje. Vseeno je ta svet odmaknjen od mojega, kajti nisem bil toliko ujet v »čefurstvo«. Želel sem narediti čim bolj resnično zgodbo Fužin in pri opisovanju te zgodbe sem poskušal biti čim bolj iskren.

Vem, da ste precej let trenirali košarko. Značilnost »čefurskih« družinskih razmerij je tudi ta, da se predanost športnemu klubu deduje z očeta na sina. Kako je bilo pri vas? Ste navijali za isti klub kot vaš oče?
Tudi pri tem nisem značilen »čefur«, saj tudi to zame ni popolnoma držalo. Če bi res podedoval klub, bi moral navijati za košarkarski klub Crvena zvezda, a je bilo v času moje mladosti, ko je na Balkanu divjala vojna, v Ljubljani dokaj čudno navijati za beograjski športni klub. Poleg tega je bila Crvena zvezda klub, ki je v vojnem času sprožal negativna čustva in bi bilo politično precej nespretno navijati zanj. Tudi zdaj mi vse, kar se dogaja v zakulisju in na tribunah štadiona, ni všeč. Ali Crvena zvezda ali Partizan, to ni bila zame nikoli razprava, ker se ve, na kateri strani je naše družinsko srce. Meni ni popolnoma uspelo ponotranjiti očetove ljubezni do beograjskega kluba. Nikoli nisem na ta način našel svojega kluba. Moj odnos do Olimpije je bil vedno toplo-hladen, saj sem kot mladinec igral proti njej. Trenuten je moj odnos do tega kluba precej hladen, saj mi ni všeč, kaj se s tem klubom dogaja.

Nekje ste razložili, da ste se vi oziroma vaši uredniki veliko ukvarjali s tem, kakšni naj bodo naslovi knjig. Kako pomemben je prvi stavek v vašem romanu? Kakšno težo mu dajete?
Poznam zgodbe pisateljev, ki v glavi zaslišijo prvi stavek in na tem stavku gradijo zgodbo. Nisem eden teh. Pri dveh romanih od treh je bil prvi stavek čisto naključen in ni bil mišljen kot prvi. Prvi stavek je nastal šele na koncu, ko sem iskal pravo strukturo. Fetiša prvega stavka nimam, a seveda se mi zdi pomemben, enako tudi zadnji. Včasih sem v knjigah najprej prebral zadnji stavek. Tega ne počnem več. Knjiga je obširno delo in je ne more določiti stavek. V glavi moram imeti zgodbo in potem začnem delati.

DL3U0966
»Prestolnica mora imeti najboljše športnike in umetnost, težnja po vsestranski vrhunskosti iz mesta naredi prestolnico.«

Kakšen je vaš pisateljski proces?
Nič romantičen. To ni tekoč, eleganten tek, to je tekanje gor, dol, desno, levo, popravljanje, brisanje. To je res kopanje po besedišču, da izkopljem prave stavke. Pisatelji smo različni, tudi v ustvarjalnem procesu.

Ali bralci še zmoremo v poplavi številnih motenj toliko koncentracije, da lahko preberemo petsto strani dolgo knjigo?
Mislim, da. Strokovnjaki so napovedovali, da bodo e-knjige požrle tiskane knjige. Kot kažejo raziskave, le deset odstotkov bralcev bere digitalne knjige. Klasične knjige bolje prodajajo kot pred leti. Razlog je, da so se vsi ustrašili novih časov. Pozabili so, da se prebivalstvo stara in da stare navade ne izumirajo. Res imajo nove generacije drugačen navade, ampak to so mladi, stari do 35 let. Starejši še berejo. Mladi že prej niso veliko brali, zdaj berejo še manj in več so na telefonih. Starejši so zadržali svoje navade, še vedno gledajo televizijo na zelo star način, še veliko jih bere časopise. Časopisi so naredili veliko napako, ko so se začeli prilagajati internetu, s tem so začeli biti izgubljeno bitko. Tudi moja generacija se vrača k starejšim navadam, berejo časopise in poglobljene članke v njih. V tem smislu bodo tudi knjige, če bodo vztrajale, imele svoje bralce. Dejstvo je, da je vedno več knjig in vedno več je vsega, tako da prostora za vse ne bo. Mogoče bodo morale založbe bolj premisliti, kaj bodo izdale, uredniki se bodo morali bolj posvečati delu z avtorji, promociji knjig in iskanju občinstva. Zagotovo bodo bralci obstajali še nekaj časa.

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

Deli