Gostilničarka in glasbenica

12:09

Na poti od Brega proti Polulam je mimoidoče nekoč pod košate kostanjeve krošnje vabila znana gostilna Belaj-Koštomaj. Nekoliko dvignjena nad Savinjo in cesto, ki vodi v Laško, s pogledom proti Staremu gradu je bila prijetno postajališče sprehajalcev iz Celja. Odrasli so si privoščili osvežitev, za otroke so imeli malinovec in vinsko pecivo. Marsikdo je v gostilno zavil zaradi okusne domače hrane, tam so praznovale mnoge zaključene družbe in v njej so se zbirala stalna omizja. Danes gostilne ni več, ostali pa so mnogi spomini, ki jih ob izrezkih iz časopisov in starih fotografijah rada obuja Irma Belaj – Koštomaj, ki je bila desetletja duša gostilne. 23. aprila je slavila 90. rojstni dan in še vedno je čila, čeprav ji zdravje nekoliko nagaja. To je ni ustavilo, da na svojem praznovanju ne bi gostom zaigrala na pianino.
Kot priča zapis na spletnem portalu Kamra, ki izhaja iz kataloga Stare celjske gostilne avtorjev Tatjane Kač in Vladimirja Šlibarja, je gostilno leta 1829 postavil Matevž Gmajner, župan celjske okoliške občine, in jo imenoval Pri grenadirju (Grenadierwirt). Leta 1893 je gostilno prevzel Gmajnerjev posinovljenec Jožef Jezernik z ženo Terezijo. Leta 1923 sta jo od Jezernikove hčere Ane kupila Ana in Matevž Belaj.
Splavarji so bili dobri gostje
Po mamini strani so bili v družini številni gostinci. Franc Stegu, mamin brat, je na primer imel v Zagradu hotel. V Celje je prišel s Primorske, od koder so takrat pribežali številni Slovenci. Irmina mama je prišla v Celje pri osemnajstih letih in spoznala Matevža Belaja iz Pečovnika. Isto leto, ko sta kupila gostilno, se jima je rodila hči Štefka, leta 1928 še Irma. Gostilna se je tedaj imenovala Pri Korošcu in v njej so se zbirali znani celjski meščani. Irma Belaj – Koštomaj se dobro spominja tudi časov, ko so se v gostilni radi ustavljali splavarji. »Pri nas so se spočili, se osušili, prespali na skupnih ležiščih, veliko so pili in peli. Mama je imela pripravljeno za kosilo kislo zelje in rebrca. Takrat smo stočili tudi po sto litrov rdečega vina, samo en kozarec je potoval iz roke v roko,« se spominja Irma. Nekateri splavarji so nadaljevali pot po Savinji in Savi, drugi so se vrnili po nov splav. Če je bilo vode dovolj, so štirinajst dni prihajali vsak dan. Zaslužek v gostilni je bil tudi po zaslugi splavarjev tako dober, da sta Irmina starša med obema vojnama lahko postavila še eno hišo in oddajala sobe.
Pred leti je pokojni režiser Aleš Šega o življenju splavarjev posnel dokumentarni film, v katerem sta nastopili tudi Irma in njena hči.
Veliko glasbe
V gostilni je bilo vedno živahno, glasbe ni manjkalo, za kar je poskrbela tudi naša sogovornica, ki je znala igrati na harmoniko in klavir. »Mama je hotela, da se učiva klavir, da bi ona lahko plesala na glasbo svojih hčerk. Sama ni imela možnosti učenja in je to želela za naju.« S sestro sta imeli zasebnega učitelja, ki je hodil k njim na dom. »Včasih so me lovili ob Savinji, da sem prišla na uro klavirja,« se spominja. Igrati je znala različno glasbo, od plesne do filmske, a tudi popularne nemške popevke in narodnozabavne skladbe. Nekaj časa je pri Žabah igrala klavir, imela je celo svoj ansambel, ki so ga sestavljali glasbeniki s Polul in iz Zagrada. Tudi goste, zlasti ko je šlo za zaključene družbe, je pogosto razvedrila z igranjem. Mnogi so ji poslali razglednice, na katerih so se zahvalili za dobro ponudbo in prijetno vzdušje.

TC, foto: osebni arhiv

Več v tiskani izdaji NT

Ob svoji 90 letnici nam je Irma Belaj-Koštomaj tudi zaigrala__foto R_Zupanc

Deli