Grad Vurberk

Priča burne grajske zgodovine nad Dravskim poljem

9:41

Če se po avtocesti peljete od Maribora proti Ptuju, boste kmalu zatem, ko boste za seboj pustili mariborsko letališče, v daljavi levo na enem od hribčkov zagledali ostanke nekoč mogočnega gradu z bogato zgodovino, gradu Vurberk. O njem kroži toliko legend, pripovedi in materialnih dokazov o burni zgodovini, da je že to dovolj velik razlog za obisk (danes žal še samo nekaj ostankov). Vurberški grad je bil v preteklosti eno glavnih središč čarovniških procesov na Štajerskem, pod poveljem Sulejmana Veličastnega pa je mimo njega korakala 140-tisočglava turška vojska.

sl45-img-8653Ker sem otroštvo in mladost preživljala le približno petnajst kilometrov od tega gradu, sem že kmalu slišala za različne zgodbe. Ena tistih, ki domišljijo otroka najbolj razvnamejo, je bila, da je pod gradom speljan tunel, ki Vurberk povezuje z ostalimi gradovi ali graščinami v njegovi bližnji okolici, z gradom Hrastovec na eni strani in z dvorcem na Dravskem polju. Resnici na ljubo o obstoju takšnega skrivnega večkilometrskega prehoda za zdaj nisem našla nikakršnih pisnih dokazov. Tako pač pravijo nekateri domačini, ki vedo povedati še, da je ta prehod zasulo med bombardiranjem gradu ob koncu druge svetovne vojne.

Zgodba o kači …
Na Vurberku naj bi živel Kresnik, ki se je zaljubil v lepo hčer kačje kraljice. Ker drugače ni mogel priti v kraljičino palačo, se je spremenil v palčnika. Ko je prišel na dvorišče, so se mu vsi smejali, ponoči pa se je spremenil v lepega junaka in je vzel kraljično s seboj. Da bi se Kresniku maščeval, je kačji kralj v Vurberk poslal kačo. Ta je lezla prek Drave in je bila tako velika, da je zadrževala cel rečni tok. Okrog grajskega obzidja se je ovila tako, da si je v žrelo potisnila svoj rep. Kresnika takrat ni bilo v gradu, zato je ujetnica obleganja postala njegova sestra Alenčica. Po šestih mesecih jo je rešil Kresnik, ki je zmagal nad kačo in jo priklenil v grajski vodnjak.

 … in zmaju
Nemški zgodovinarji opisujejo zgodbe o štajerskem vitezu Popu, ki naj bi živel konec 11. stoletja v bližini ptujskega mesta. Bil je pogumen in zelo močen junak, ki je v gozdu na območju sedanjega Vurberka z gorečim polenom ubil velikanskega zmaja. Na vrhu hriba je v začetku 12. stoletja postavil grad, ki ga je po tem zmaju imenoval Wurmberg. Zmaja so imeli lastniki Vurberka tudi v svojem grbu.

Zgodovina izpričuje, da so grad postavili salzburški nadškofje, ki so ga dajali v fevd raznim plemiškim družinam, med njimi tudi gospodom Ptujskim. Ti so grad dobili leta 1246 z menjavo posesti na Salzburškem in ga obdržali skoraj dvesto let, ko je rodbina izumrla. Z dedno pogodbo je takrat za nadaljnjih skoraj dvesto let prešel v last rodbine gospodov Stutenberških. Med letoma 1639 in 1715 so bili lastniki gradu grofje Herbersteini, nato do 1885 grofje Attemsi. Leta 1907 so ga od meščanske družine Leidenfrost-Troll ponovno pridobili Herbersteini in ga obdržali do nacionalizacije po drugi svetovni vojni. Med prvo svetovno vojno so bili v njem nastanjeni ruski begunci. Leta 1921 je ruski Rdeči križ v gradu ustanovil sanatorij za zdravljenje pljučnih bolezni, ki je deloval do začetka druge svetovne vojne. Leta 1942 je Štajerska domovinska zveza v prenovljenem gradu uredila šolo za usposabljanje kadrov nacistične stranke.

Žalostna usoda
Februarja 1945 so grad bombardirala zavezniška letala in ga zelo poškodovala. Grof Herberstein ga je nameraval obnoviti, vendar so ga po vojni zaprli in usmrtili. Njegova družina se je izselila v Avstrijo. Takrat je sledil najbolj žalosten del zgodovine tega gradu. Leta 1949 so bile razvaline dobro ohranjene. Zapisi o varstvu spomenikov v takratnem času pravijo, da je bila možna celotna restavracija gradu. Zato so ga že začeli obnavljati. Le leto zatem so bili zapisi povsem drugačni. Razlog je bil najbrž v tedanji politični situaciji, ki ni bila naklonjena takšnim spomenikom fevdalizma. Zato so leta 1950 obnovo ustavili in do približno leta 1960 ostanke gradu skoraj v celoti podrli. Ostalo je predgradje z ostankom gotskega vhodnega stolpa, glavnim grajskim portalom, delom obzidja in obrambnim stolpičem iz 17. stoletja. Velika grajska kašča med gradom in cerkvijo je propadla po letu 1998.

»Glej, to je slavni Vurberg, ki kot nema priča iz starodavnih časov z nekim ponosom gleda s Kačnjaka tje dol po širokem Dravskem polju ter vabi potovalca, naj pride in si ogleda njegove znamenitosti ter se razveseli nad krasnim, da – čarobnim razgledom, ki se od ondot odpira.« (župnik Matej Slekovec v krajevnozgodovinski črtici leta 1895)

Nekdanjo orožarno in zbirko turkarij so skoraj v celoti prenesli na Ptujski grad in je danes razstavljena v tamkajšnji viteški dvorani. Po letu 1950 so iz Vurberka na Ptuj prenesli tudi kroni obeh grajskih vodnjakov. Večina grajske opreme je bila razseljena po drugih gradovih po letu 1907. Takratni grof Jožef Herberstein je z njo opremljal ptujski grad, palače v Gradcu in Wollischbirknu ter grad Libochovice na Češkem.
A grad Vurberk se vseeno ne da. Danes je na Vurberku, kjer sta sredi ostankov grajskega dvorišča oder in prostor za obiskovalce v slogu amfiteatra, veliko prireditev, ki vabijo obiskovalce na grad. Okrog gradu je radiestezist odkril tudi nekaj bioenergetskih točk, kjer lahko obiskovalci posedijo in si napolnijo svoje energetske »rezervoarje«.

MRL

narocite-nt

Deli