»Harfa me prestavi v vzporedni svet«

9:07

Kljub temu da harfe do šestnajstega leta niti videla ni, je Tina Žerdin iz Velenja danes prva harfistka v številnih mednarodno uveljavljenih glasbenih zasedbah. Čeprav je po duši tudi naravoslovka, je od nekdaj zaljubljena v petje. Klasična glasba je bila vedno njen okus, a ob srečanju s harfo se je zgodila ljubezen na prvi dotik, pravi. Hrana za njeno dušo je, ko sede v orkestrsko luknjo v dunajski državni ali ljudski operi. V prestolnici Avstrije živi zadnjih dvajset let. Kadar je v Sloveniji, se posveča delom domačih skladateljev. Zven njenega glasbila lahko slišimo tudi v nekaterih serijah ali filmih, kot je Batman, saj glasbenica zadnja leta snema filmsko glasbo za studio, ki ima pogodbe z velikimi filmskimi hišami.

Če se je klavirja bolj kot na svojo željo začela učiti na željo staršev, njeno navdušenje nad glasbo v resnici izvira iz petja. To je zanjo še danes največji navdih. »Zdi se mi, da bi moral vsak glasbenik oponašati dobre pevce in da je vsako glasbilo le druga barva, ki bi morala biti čim boljši približek petju v glasbenem izrazu,« pravi.

Ko se je pridružila pevskemu zboru velenjske gimnazije pod vodstvom zborovodkinje Danice Pirečnik, je od blizu doživela močno glasbeno osebnost in prišla do prvih glasbenih izkušenj na visoki ravni. Njeno poznavanje inštrumentalne glasbe se je krepilo pod okriljem Glasbene šole Frana Koruna Koželjskega. »Še preden sem srečala harfo kot svoj način glasbenega izraza, sem glasbo srkala od profesorjev, na koncertih, iz zborovske dejavnosti. Zelo veliko sem poslušala program Ars. Enostavno je bila klasična glasba vedno moj okus,« dodaja.

Glasbilo, ob katerem začuti mir

Harfe do šestnajstega leta niti videla ni, a je kot trmasta mlajša sestra to glasbilo vpisala nekaj dni kasneje, ko se ga je začel učiti njen dve leti starejši brat, sicer nadarjen violinist. Takrat so Tino Žerdin v roke spet dobili motivirani profesorji, ki so ji nudili ogromno podpore. Tako je po letu dni že zmagala na državnem tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov in si odprla poti na koncertne odre.

Čeprav harfo nepoznavalci morda dojemamo kot lirično glasbilo, ki so ga poznali že v antični mitologiji, sogovornica iz njega danes še zdaleč ne izvablja le nežnih, nebeških tonov. Kot pravi, jo igranje premakne v nek drug, vzporedni svet, ki ga je doslej zelo dobro spoznala in ob njem začuti mir. Ne glede na to, kaj se sicer dogaja v njenem življenju, so ji pri glasbenem ustvarjanju, pa naj bo to še tako težko, stvari znane in obvladljive. Zato je harfa, ne glede na stil glasbe, ki ga igra, njen svet, način izraza in vzporedni jezik.

_DSC5550a
Koncertni harfistki Tini Žerdin in njenemu soprogu Ioannisu Vayenasu se je pred letom pridružila hči Varja. Ker družinica živi med Dunajem in Ljubljano, je logistika zdaj veliko bolj zahtevna. Glasbenica izkoristi vsako prosto minuto, da vzdržuje glasbeno kondicijo in osvoji program, ki ga igra. »Je pa otrok nov navdih, ki odpira povsem nove čustvene kanale. Moje glasbeno ustvarjanje ob tem ne trpi, vendar se spreminja. Hkrati določene stvari v umetniškem smislu zorijo same po sebi.«

Na Dunaju samo z odliko

Ko je razmišljala o učenju harfe na srednji stopnji, ni bilo v oddelku harf na Akademiji za glasbo v Ljubljani niti enega študenta. Zagnano srednješolsko je že takrat pod okrilje vzela akademska profesorica Ruda Ravnik Kosi. Po gimnaziji se je Tina Žerdin kot ljubiteljica naravoslovja odločila za študij biologije in mu posvetila leto dni. »To moje profesorice harfe ni pretirano osrečilo. A menim, da je bila odločitev takrat pravilna. Glasbi se takrat še nisem predala z dovolj velikim prepričanjem. Predvsem se tehnično nisem počutila dovolj močno kot harfistka. Poleg tega me je naravoslovje izredno zanimalo. Če biologiji ne bi dala možnosti, bi se danes najverjetneje ob vsaki glasbeni ali drugi profesionalni krizi spraševala, če ne bi bilo bolje, da bi počela kaj drugega. Tako sem videla, da je biologija res lep svet, a da ob njem glasbenega ustvarjanja ne bom mogla pustiti.«

Na prehodu na univerzitetno raven glasbenega izobraževanja je iskala nove profesorje in bila sprejeta na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Vsako študijsko obdobje, vključno z magisterijem, je končala z odliko. Kot pojasnjuje, pri tem v ospredju ni bil lov za bleščečimi ocenami, ampak to, da poklic glasbenice dojema kot veliko odgovornost. Slednjo čuti predvsem do skladateljev. Da bi razumela in uresničila njihove ideje, se vedno potrudi do svojih zadnjih meja.

Priložnosti več kot konkurence

Kako se je uveljavila v državi, ki je znana po bogati koncertni ponudbi in festivalih klasične glasbe? Sogovornica odgovarja, da Dunaj premore res izjemno veliko odličnih harfistov. Na tamkajšnjem glasbenem prizorišču ni zadržkov, da izjemni glasbeniki ne bi želeli sodelovati z drugimi ustvarjalci. »Navzkrižno si dajemo priložnosti. Sama sem hvaležna, kadar kakšen dober kolega namesto mene opravi posel, ki ga jaz v tistem trenutku ne morem sprejeti. Tako je raven glasbenega ustvarjanja višja. Sodelovanja je zagotovo več kot konkurence.«

Magisterij je posvetila Richardu Wagnerju in harfi, nato se je še nekaj let posvečala izročilu tega skladatelja. Wagnerjevi orkestrski parti so za harfiste namreč nekakšno sveto poglavje, pojasni, zelo zahtevni so v tehničnem smislu. Na to temo je izvedla več koncertov in predavanj ter osvojeno znanje delila z glasbenimi kolegi.

Že dve leti pred koncem študija so jo organizatorji Tirolskih slavnostnih iger povabili, da je vskočila namesto prve harfistke, in ji pri več Wagnerjevih operah zaupali vodenje sekcije harf. Čeprav je pri tem skoraj potila krvavi pot, ji je sodelovanje odprlo vrata za nove priložnosti. »Če so orkestri dovolj veliki, si lahko dirigenti privoščijo izvedbo Wagnerjevih oper v originalnih orkestrskih zasedbah. To za večino oper omenjenega skladatelja pomeni šest harf, v Renskem zlatu celo sedem. Čeprav sem imela z vodenjem sekcije takrat malo izkušenj, zaradi operacije slepiča sem imela tudi hude bolečine, sem se na to sodelovanje res močno pripravljala. To se mi je obrestovalo, saj so se mi po zaslugi teh nastopov odprla tudi vrata milanske Scale, dobila sem še druge pomembne priložnosti.«

TINA STRMČNIK
Foto: Nancy Horowitz

O poustvarjanju in snemanju sodobne glasbe, odnosu do operne literature, sodelovanjem s studiem Synchron Stage, ki ima pogodbe z velikimi filmskimi hišami ter življenju na Dunaju pa v sveži številki Novega tednika.

_DSC5584
Tina Žerdin zadnji dve desetletji živi na Dunaju. Ko je tja prišla na prve ure harfe, ji je profesorica zabičala, naj gre v muzeje, galerije in uživa v kulturni ponudbi. In prav to jo najbolj navdušuje, odkar se je ustalila v prestolnici Avstrije.

»Harfe ne vidim več samo kot nežnega in dušo božajočega glasbila. Je pa lepo, da ima tudi to plat.«

»Dobra harfa stane verjetno več kot dober avtomobil. Precej časa sem iskala zvok glasbila, ki ustreza mojim predstavam. Zadnja leta prisegam na eno od ameriških znamk. Hvaležna sem, da sem prišla do dveh glasbil, za kateri ima občutek, da se razvijata skupaj z mano.«

»Moja družina je močno povezana s Premogovnikom Velenje. Oče (dr. Franc Žerdin, op. avt.) si je po tihem najbrž vedno želel, da bi imel v družini eno Barbaro, saj je sv. Barbara zavetnica rudarjev. Zdaj jo je z vnukinjo tudi dobil v nekoliko prikriti obliki. Varja je okrajšava za grško ime Varvara, ki je po slovensko Barbara. Uporabljamo obe različici Varja in Barbara.«

Tina Žerdin je koncertna harfistka, ki deluje kot samostojna kulturna ustvarjalka. Zadnje desetletje, vse od konca magistrskega študija, kot prva harfistka sodeluje in po vsem svetu potuje z dunajskim komornim orkestrom, ki deluje pod okriljem koncertne hiše Wiener Konzerthause. Prva harfistka je tudi v orkestru na starih glasbilih Wiener Akademie ter v madžarsko–avstrijski Haydnovi filharmoniji. Med drugim sodeluje tudi z dunajsko ljudsko in državno opero.