»Imajo nas za ničle. Ampak te ničle sestavljamo to državo!«

Predsednik Eko kroga in dobitnik prestižne Goldmanove okoljske nagrade Uroš Macerl

15:20

Po poklicu je rudarski tehnik, a pravi, da je po duši predvsem kmet in povsem preprost človek. Če industrija s svojim pogubnim vplivom ne bi posegla v temelje njegovega bivanja, morda nikoli ne bi slišali zanj. Kljub temu da oče treh otrok z družino živi tik nad zasavskimi dimniki, si pravice do zdravega življenja na zemlji svojih dedov ni pustil vzeti. Ko se je v pogovorih z odgovornimi naveličal vljudnostnega kimanja, se je spustil v sodni boj. Cementarna Lafarge je v boju s kmeti izgubila. Macerl in njegovi sodelavci pa so okoljskim gibanjem v Sloveniji, kjer prave zelene stranke že lep čas nimamo, dali nov zagon.
Ekoaktivizem zanj ni vloga ali moderna poza. S telefonom smo ga ujeli na pašniku sredi njegove drobnice in v uredništvu nas je obiskal, ko je na Celjsko razvažal svoje kmetijske pridelke. Kot pravi, je ekoaktivizem zanj način življenja. Res pa s seboj potegne marsikaj, česar si ni niti predstavljal.
Že pri dvajsetih letih ste se vključili v delo krajevne skupnosti in kot ste dejali, se s tovarnarji na takšen ali drugačen način borite že vse življenje. Če je določena mera degradiranosti okolja skoraj sinonim za Zasavje, je bila sežigalnica odpadkov kaplja čez rob.
V teh letih sem imel veliko razgovorov s predstavniki podjetij, ki sem jim poskušal dopovedati, kako pogubno vplivajo na nas, naše otroke in naravno okolje. Večinoma so bili to vljudnostni pogovori, karavana je šla dalje. Ko je multinacionalka Lafarge kupila trboveljsko cementarno in ko so v trboveljski termoelektrani začeli sežigati odpadke, je postalo jasno, da so nas žrtvovali in da v naši dolini življenje nikoli ne bo boljše, kvečjemu slabše. Veliko vlogo je imela Občina Zagorje, ki je javnost pravočasno opozorila, kaj se dogaja. Vedeti morate, da običajni ljudje ne spremljamo uradnih listov ali spletnih strani državnih ustanov. Tako se zgodi, da velike in okoljsko usodne naložbe izpeljejo, ne da bi civilna družba sploh vedela zanje. Postopki tečejo tako, da se vanje vključi čim manj strank. Na srečo je občina tu opravila svojo vlogo. Osebno sem se počutil ogroženega, saj naša družina živi točno nad dimnikom Lafargea. Že naši prvi poskusi aktivnega sodelovanja pri urejanju okolja so povzročili plaz piarovskih zavajanj in laži. Podobno misleči smo se združili v Eko krog in lahko rečem, da je vse odtlej ekoaktivizem moj način življenja.

Celoten intervju si lahko preberete v Novem tedniku 20. julija 2017.

Uroš Marcel, Ekokrog, okoljski aktivist - 16.6.2017 poslana na
Foto: SHERPA

»Za uspeh Eko kroga je bilo odločilnih cel kup stvari in če bi samo ena izpadla, bi se vse sesulo. V resnici gre za krog, ki mora biti sklenjen. Vztrajnost je bila zelo pomembna, argumenti so bili temelj vsega, novinarske konference so bile vedno namenjene temu, da smo javnosti karseda enostavno predstavili dokaze in podatke. Nasprotna stran je dvigala meglo in uporabljala pravniško latovščino.«

»Ko je šlo za nek problem, smo vedno iskali odgovorne z imeni in s priimki. To je po eni strani učinkovito in po drugi zelo nevarno. Če ti nad glavo visi tožba za 50 tisoč evrov, ki so jo spisali vrhunski odvetniki, bo z aktivizmom v trenutku konec, ker se boš ukvarjal s tem, kako preživeti. Pa je lahko vsa pravica na svetu na tvoji strani. Na ta način danes umazan kapital z dobrimi zvezami v politiki onemogoča borce za čistejše okolje. Na sodiščih namreč zmaga pravo in ne pravica.«

»V Južni Ameriki se ti v boju z umazanim kapitalom še vedno lahko zgodi, da ubijejo tebe ali tvojega otroka. Lahko te mučijo ali zastrašujejo. Pri nas te tožijo. V bistvu gre za isto stvar. O tem je nujno javno govoriti in krepiti solidarnost med aktivisti. En sam človek namreč ne more spremeniti nič.«

»Smo v nevarni fazi, ko je kapital uvidel, da so sodni postopki lahko njegova šibka točka. Zato se je z lobiranjem lotil spreminjanja zakonodaje in vplivanja na politiko. Prepričan sem, da je zadnje spremembe v okoljski zakonodaji zlobiral kapital. Mejne vrednosti obremenjenosti tal naj bi se tudi do tisočkrat dvignile. Vse okoljske probleme, ki so na primer v Celjski kotlini, bi rešili v trenutku. Na papirju seveda. Enako je s hrupom. Če dvignemo mejno vrednost hrupa, človek ob avtocesti zato ne bo prav nič lažje živel.«

»Politika gre v povsem napačno smer. Kako bi lahko drugače razumeli absurd, ko okoljska ministrica na radiu brez zadržkov pove, da so stranke v postopku zgolj problem, ki zavleče postopek. Torej bodo naredili vse, da civilne družbe v postopku ne bo. Izhajati pa bi morali iz dialoga in strokovnih temeljev. Šele nato bi lahko govorili o interesih kapitala in posameznikov. Danes ni zaupanja nikjer več, še najmanj v delovanje državnih ustanov. Ljudje so bili preprosto prevečkrat izigrani.«

»Žal imamo samo to zemljo, to vodo in ta zrak. Tudi če bodo politiki kritične vrednosti v naravi zvišali, varne vrednosti za človeško telo ostajajo enake. Ko se bodo te odločitve odražale na zdravju ljudi, bo za civilne iniciative prepozno. Politika se ne zaveda, da se v skrajnem primeru protestno pismo spremeni v granitno kocko. Morda bo prisluhnila šele takrat. Zdaj pa smo okoljski aktivisti glavni problem družbe, skrajneži, nasilneži in ekoteroristi.«

»Sežiganje smeti je norost. Gre za sežiganje virov, ki bi jih lahko porabili, hkrati pa z onesnaževanjem uničujemo še svoje zdravje. Energija, ki jo pri tem dobimo, ni nič proti prihranku energije, če izdelek ponovno uporabimo. Delovnih mest je lahko pri tem ogromno. Za sežiganje ne potrebujemo drugega kot tekoči trak in nekoga, ki bo pritisnil na gumb.«

»Pri sežiganju odpadkov so šle skozi dimnike res hude stvari, a se je odzvalo zelo malo ljudi, četudi je to bistveno vplivalo na njihovo zdravje in na zdravje njihovih otrok. Če bi iz dimnikov naenkrat uhajale samo še rožice, vsak dan pa bi iz tovarne prišel kurir in vsakemu od teh ljudeh dal eno zaušnico, bi se zadeva zelo hitro končala. Pa od zaušnice nikomur ne bi bilo hudega. Ljudje smo ujeti v nepomembne težave vsakdanjika, velike stvari pa gredo mimo.«

»Dokler odgovorni za napake in nepravilnosti ne bodo čutili posledic zaradi svojih svojih dejanj, lahko lajamo v luno, koliko hočemo. V zasavskem primeru so vsi tisti, ki so podpisovali dokumente, ki jih ne bi smeli, še vedno na svojih položajih. Težko to slišim in želim si, da ne bi bilo res, ampak človeku da misliti, da ima vsaka država svojo mafijo, le pri nas ima mafija svojo državo. Postati bomo morali aktivni državljani. To je edina rešitev.«