Iz bolnišnice po naslov svetovnega prvaka

Erik Rosenstein, ultra kolesar iz Zgornje Savinjske doline

10:14

Erik Rosenstein je slovenski ultra kolesar, ki se lahko pohvali s kar tremi naslovi evropskega prvaka v 12-urni vožnji. Bogati zbirki medalj in priznanj je v začetku novembra dodal še naslov svetovnega prvaka. Zagotovo ta zmaga šteje vsaj dvojno. Kot pravi, mu je onstran Atlantika uspelo nemogoče. Le 32 dni pred tekmo je na treningu doživel hudo prometno nesrečo. Čeprav telo ni bilo povsem pripravljeno, sta ga močna volja in silna odločnost popeljali na sam vrh.

Poškodbe se še vedno celijo, v dnevni sobi družine Rosenstein na Rečici ob Savinji pa se svetijo pokal, medalja in plaketa, ki jo je Erik prejel na podelitvi priznanj najboljšim kolesarjem v starostni kategoriji od 40 do 49 let v vožnji na 12 ur.
Letošnje leto je vsa družina – poleg Erika tudi žena Tinkara in otroka Tine in Trine – posvetila nastopu očeta na dirki, v boju za naslov najboljšega na svetu. Vse je šlo kot po maslu. Pripravljenost je bila na zelo visoki ravni, tekme v spomladanskem in poletnem času so to potrjevale. Zdelo se je, da Eriku Rosensteinu, kolesarju, ki je vajen velikih tekem, nič in nihče ne more preprečiti poti do zastavljenega cilja.

DL3U4764
Erika Rosensteina smo obiskali doma na Rečici ob Savinji. Svoje dragocenosti, tekmovalna kolesa, hrani v posebni sobi v stanovanju. Vrednost opremljenega tekmovalnega kolesa namreč preseže vrednost številnih avtomobilov, ki jih srečamo na naših cestah. Kolo, s katerim je treniral in tekmoval večino leta, je vredno 11.500 evrov.

Nesreča bi skoraj odnesla naslov
Pot do velike zmage je bila veliko bolj strma in trnova, kot si je predstavljal. Približno mesec, natančneje 32 dni pred štartom največje dirke v karieri, je na treningu doživel hudo prometno nesrečo. Na cesti v Laškem ga je spregledal voznik osebnega vozila. Kljub zaviranju kolesa ni uspel ustaviti in trčenje je bilo neizogibno. »Pristal sem v bolnišnici z zlomljenim rebrom, dvojnim zlomom ličnice in s pretresom možganov,« pove. Ob padcu ni izgubil zavesti, je pa padel v šok, zato se dogodkov s kraja nesreče ne spominja, pozna jih zgolj po pripovedovanju očividcev. »Menda sem jim vse povedal, kdo sem, kje sem treniral, tudi ženino številko. A se tega ne spomnim,« pove z nasmehom. Da je lahko srečen, da je živ, se je zavedel šele v reševalnem vozilu, kjer je prvič pomislil tudi na to, da štarta dirke v Ameriki ne bo videl. »A sem se hitro opomnil, da ne smem vsega jemati negativno. Morda se bo pa izšlo.«
In se je. Borec, kakršen je, je vajen bolečin in z jekleno voljo se je neverjetno hitro postavil na noge. »Imam res super ekipo. Vsi so mi ves čas stali ob strani,. Maserka in fizioterapevtka je naredila pravi čudež. Kljub vsemu sem bil kar tri tedne brez kolesa. In to štiri tedne pred dirko.« Ko je prvič po nesreči spet sedel na kolo, je začutil, da lahko kljub vsemu izpelje eno najtežjih kolesarskih in življenjskih preizkušenj. Zdravniki so mu prižgali zeleno luč in tako se je z družino in najožjimi člani ekipe podal na dolgo načrtovano pot čez Atlantski ocean.

banner-teal

Temperaturna nihanja in suh zrak
2. november je bil za Erika in njegove najzvestejše navijače dan D. Nastopil je na svojem prvem svetovnem prvenstvu v kraju Borrego Springs v Kaliforniji v Združenih državah Amerike. Med 56 tekmovalci je v 12-urnem kronometru v 11 urah in 59 minutah prevozil kar 407,5 kilometra in zmagal v starostni kategoriji od 40 do 49 let. To je zadostovalo za vrhunsko uvrstitev tudi v absolutni konkurenci, kjer je osvojil drugo mesto, boljši je bil le Američan Yann Bertaud.

DL3U4754
S tem kolesom in to štartno številko je nastopil na nedavnem svetovnem prvenstvu. Se je pa moral v zadnjih dneh pred nastopom privaditi na novo, nekoliko drugačno kolo, saj je bilo njegovo uničeno v omenjeni prometni nesreči. »Sponzorji so mi pomagali do nove opreme, mehanik je poskrbel za prave nastavitve.«

»Na štartu sem se kljub mrazu počutil dobro. Borego Springs je pravzaprav puščava, kjer je razlika med nočnimi in popoldanskimi temperaturami res velika. Ponoči lahko temperatura pade pod ničlo, čez dan se ogreje tudi do trideset stopinj in več. Štart dirke je bil ob peti uri zjutraj, temperatura zraka je bila takrat le dve stopinji Celzija,« pripoveduje o svoji do zdaj najpomembnejši dirki. »Poleg tega je zrak izjemno suh, zato moraš ves čas piti. Ves čas sem imel suha usta in tako sem v času dirke popil kar 15 litrov tekočine.« Za hidracijo ob progi je ves čas skrbela soproga Tinkara, ki je bila z otrokoma tudi najglasnejša navijačica. »To je bila krožna dirka, en krog je bil dolg 29 kilometrov, razen v zadnji uri in pol so nas organizatorji preusmerili v krajši, približno sedem kilometrov dolg krog. Predvsem zato, da je bil konec dirke privlačnejši za gledalce,« pojasni in prizna, da je imel nekje na polovici dirke precejšnjo krizo, ki jo je s pomočjo družine in prijateljev iz Slovenije uspešno premagal. »Nato sem začel stopnjevati tempo. Trasa je bila pretežno ravninska z manjšim vzponom. Asfaltna površina je bila zelo groba, zaradi česar tudi povprečne hitrosti tekmovalcev niso bile visoke,« je pojasnil Rosenstein, ki je s končnim razpletom dirke več kot zadovoljen. »Zaradi nesreče in posledično primanjkljaja treningov sem veliko izgubil na hitrosti, vzdržljivost pa je ostala. Uspelo mi je skoraj nemogoče.«

DL3U4758
Na treningih in dirkah Erik uporablja posebna pedala, ki imajo vgrajen merilec moči. »Ta meri, s kakšno močjo poganjaš. Do zdaj se je večinoma treniralo samo na pulz. Še vedno se, vendar rezultati morda niso povsem točni, saj je lahko pulz nekoliko višji, že če pred tem spiješ kavo. S tem merilcem pa merimo moč pedaliranja in trendi treningov v kolesarstvo gredo v to smer,« pojasni.

Do zmage ga je pripeljala glava
Čeprav je na dirki zmagal, je prepričan, da fizično ni bil povsem pripravljen, saj mu je težja poškodba v zadnjem mesecu pred tekmo pobrala veliko moči. »Glava je bila pripravljena,« komentira. Tako mu je po dirki dejal tudi mehanik Zdenko Pečko: »Erik, ti nisi zmagal, ker si bil tako dobro pripravljen. Zmagal si z glavo. Preprosto imaš glavo zmagovalca.« Erik je potrdil, da pri tako velikih naporih ponavadi odloča psihološka pripravljenost: »Človeško telo zmore več, kot mislimo.«
V domovino je že prinesel vsa priznanja, le majice najboljšega, ki v kolesarskem svetu pomeni skoraj več kot medalja, še nima pri sebi. »Dobil sem jo takoj po dirki, da sem jo lahko nosil na podelitvi. Potem sem jo moral hitro sleči in vrniti, ker bodo nanjo natisnili moje ime. Do danes je še nisem dobil,« pove v smehu.
O tem, da bi se preizkusil tudi v enkrat dalji dirki, ne razmišlja. »Za 24-urno kolesarjenje bi moral še nekoliko več trenirati, da bi se lahko ustrezno pripravil. Ob vseh obveznostih je to skoraj nemogoče. »Ob tem vložku in količini treninga bi sicer tudi 24 ur zvozil, ne bi pa dirkal. To pa ni to,« pravi. Polovičarstvo ga ne zanima. O tem, ali bo prihodnje leto branil naslov, se še ni odločil. Najprej bosta prišla na vrsto počitek in dokončno okrevanje po poškodbi. Ta čas bo namenil družini. Predvsem se bo v teh tednih on prilagajal, nenazadnje so se celo leto njemu in svetovnemu prvenstvu prilagajali ostali člani. Tudi odločitev o nadaljevanju bo skupna, pravi Erik. »Jaz bi še dirkal. Ampak če se bom še odločil tekmovati, se bom spet odločil za nekaj ›ultra‹, vemo pa, kaj to prinese. Ne vem še. To je družinski projekt.«

»Konkurenco sem premagoval s taktiko in z znanjem ter instinktom, ki pripomorejo, ko zmanjka kalorij za dosego cilja, zmage. Bil sem tako neznansko motiviran, da ni bilo nobene druge možnosti kot zmaga. Vesel sem tega dosežka, saj je bil to tudi zame dokaz, da se pobiram po težki telesni poškodbi, še zdaj ne čutim dela obraza, prisotne so tudi bolečine v prsnem košu. Vesel sem zase, garal sem za družino in prijatelje, zmago sem dosegel tudi za Rečico in našo zeleno Zgornjo Savinjsko dolino,« je Erik Rosenstein dejal ob sprejemu, ki so mu ga pripravili v domačem kraju.


Gorsko kolo zamenjal za »specialko«

Čeprav je največje uspehe – in teh se je v zadnjih trinajstih letih nabralo zares veliko – dosegel v ultramaratonskem kolesarstvu na cestnem kolesu, je bila njegova prva kolesarska ljubezen gorsko kolo. »Najprej sem se ukvarjal s triatlonom, nato me je Slavko Bric iz Šmartnega vpeljal v svet kolesarstva. Pred leti je organiziral kolesarski maraton okrog Menine in tam sem dobil zagon,« se spomni svojih kolesarskih začetkov. Resneje je začel pedala poganjati konec srednje šole. »Takrat sem začel tekmovati na gorskokolesarskih tekmah doma in v tujini, predvsem v Italiji.«
Za Erikovo nadaljnjo športno pot je bilo usodno leto 2006, in sicer nastop na gorskokolesarskem maratonu v Italiji. »Tam se ugotovil, da mi bolj ustrezajo vzdržljivostne preizkušnje, in se odločil, da bom presedlal na cestno ultra kolesarstvo.«
Že pred tem je spremljal uspehe slovenskih ultra kolesarjev, predvsem pokojnega Jureta Robiča. »On je bil moj idol,« pove in spomni na trenutke, ko je lahko z enim najuspešnejših ekstremnih kolesarjev vseh časov tudi treniral. »On je bil res ›klasa‹, prava ›mašina‹. Skupen trening je začel v Ljubljani, jaz sem ga začel na Rečici. Dobila sva se na vrhu Črnivca in šla skupaj na Pavličevo sedlo in okoli na Jezersko. Na klancu sem odpadel že takoj na začetku, njegovega tempa preprosto nisem mogel držati. Po ravnini ni bilo problema, a v klanec je bila povsem druga zgodba. Tako je on peljal naprej do vrha, mi nato pripeljal nazaj naproti, da sva skupaj odkolesarila proti vrhu,« opiše enega skupnih treningov s pokojnim Robičem, ki mu je ob njegovih začetkih veliko pomagal tako s tekmovalnimi nasveti kot tudi pri pridobivanju sponzorjev.

V tednu dni čez Ameriko
Še eno skupno točko ima Erik s pokojnim idolom. Oba sta se leta 2009 udeležila najtežje kolesarske dirke na svetu Race Across America – s kratico RAAM. To je vsakoletna ultramaratonska kolesarska dirka, ki od leta 1982 poteka med zahodno in vzhodno obalo ZDA. Kolesarji v približno tednu dni prevozijo skoraj pet tisoč kilometrov. Dirka se od običajnih etapnih kolesarskih dirk, kot je na primer Tour de France, razlikuje po tem, da ni razdeljena na posamezne etape, ampak poteka ves čas, dirkači pa si sami določijo čas za počitek in hrano. Kolesarji so razdeljeni v več kot 20 tekmovalnih razredov, od katerih je najpomembnejši in najodmevnejši moški solo. Pokojni Jure Robič je na tej dirki zmagal petkrat.
Erik Rosenstein se je na tej dirki pred desetimi leti preizkusil v dvojicah, skupaj s Tomažem Perčičem. Ameriko sta prekolesarila v sedmih dneh in devetih urah ter osvojila skupno drugo mesto. »Res je dolga dirka. Čeprav je nastop v dvojicah nekoliko lažji, je vseeno težko,« začne zgodbo o tej najzahtevnejši preizkušnji Rosenstein. »Na dirki sem se večkrat ustavil in si rekel, kaj mi je tega treba. Verjetno takrat še nisem bil povsem zrel za ultra kolesarja. Danes na marsikaj gledam drugače, razmišljam drugače in bi se verjetno tudi dirke lotil drugače,« pripoveduje. »Takrat sem nekaj ur kolesaril, nato sem šel v avtodom, ki nas je ves čas spremljal, kjer je bilo poskrbljeno za masažo in počitek. Potem spet na kolo in spet počitek.« V ekipi je bilo poleg obeh kolesarjev še devet ljudi, ki so skrbeli zanju, za njuno prehrano in opremo.

DL3U4815
V zimskem obdobju za kondicijo skrbi predvsem v telovadnici, ki jo je uredil v bližnji manjši hiši, ki jo ima v najemu.

Profesionalni amater
Trenira veliko. Zelo veliko. Dosega vrhunske rezultate, tudi v svetovnem merilu. Kljub temu sam sebi še vedno pravi rekreativec. Pa je to še sploh primeren izraz za nekoga, ki se treningov in tekmovanj loteva zelo natančno in sistematično, za nekoga, ki se ure in ure poti na kolesu ali v telovadnici, za nekoga, ki se lahko pohvali z večkratnimi naslovi evropskega in zdaj tudi svetovnega prvaka? Ob tem se nasmeji in pripomni: »Skoraj ne več. Ampak se še imam za rekreativca, ker vendarle še vedno hodim tudi v službo. Pravim, da treniram profesionalno, pri čemer imam minus na računu.« Po vseh uspehih sicer že nekoliko lažje pride do sponzorjev, predvsem v tujini, a da bi od tega živel, ne gre, pravi. »Vsaj jaz ne. Zato še moram hoditi v službo in za zdaj še z veseljem grem.« Nanj so razumljivo ponosni tudi sodelavci v nazarskem podjetju BSH Hišni aparati, kjer je kot diplomirani inženir prometa zaposlen na oddelku logistike. »V podjetju imajo veliko razumevanja za moje športne podvige in me pri tem podpirajo, za kar sem jim seveda hvaležen.«
Vseh teh uspehov zagotovo ne bi mogel doseči brez izjemne samodiscipline in odlične organizacije. Prav o tem uspešne usklajevanju in organizaciji časa bo na povabilo slovenskega podjetja tudi predaval.
DL3U4808»V prvi vrsti je družina, ki te mora pri tem stoodstotno podpirati, drugače ne gre,« pove in prizna, da se morajo zaradi njegovih treningov veliko več usklajevati, kot bi se sicer. Treninge prilagaja glede na letni čas in načrtovana tekmovanja. »Pozimi sem več v telovadnici. S trenerjem veliko časa posvetiva preventivi. Izvajam vaje za ravnotežje, stabilizacijo, moč. Marca, aprila sem že veliko na kolesu. Ponavadi na Primorskem, saj je pri nas še nekoliko prehladno,« pojasni grob oris treningov. Med tednom po službi opravi krajše treninge. Dolge, tudi osem- in večurne treninge opravi ob koncih tedna. Da lahko uživa tudi z družino, spomladi in poleti skušajo treninge in druženje združevati. »Radi smo skupaj in to cenim. Skušam tudi trening prilagoditi, da smo lahko čim več skupaj. Po opravljenem treningu se nekje dobimo in gremo skupaj še na izlet. Moram priznati, da sta družina in družinska dinamika bolj ali manj podrejeni in prilagojeni meni,« pravi naš uspešen ultramaratonski kolesar, mož in oče dveh otrok.

DL3U4826
Sin Tine trenira namizni tenis in Erik z njim z veseljem zaigra kakšno igro.

Kdo kuha?
Odgovor izstreli kot iz topa: »Žena!« Če je z otroki sam doma, so na jedilniku testenine ali riž z omako ali s tuno in sirom, izvemo. »Kadar mamice ni doma, oči večkrat kuha pri Čuježu, v bližnji gostilni,« pove v smehu. »Radi gremo na kakšno pico. Pravim, da mora imeti človek tudi pregrehe, da lahko potem lažje zdravo živi.«
Čeprav je prehrana pri vrhunskem športu zelo pomembna, pri tem ne želi preveč »komplicirati«. »Sem pred leti nekaj poskusil spreminjati utečeno navado in sem naredil več škode kot koristi. Zdaj pri prehrani ne pazim pretirano. Kolesar rabi dovolj ogljikovih hidratov in dovolj beljakovin, sploh v obdobju visoko intenzivnih treningov, ter seveda dovolj vlaknin. To je to. Ni treba komplicirati,« je jasen. Povečano potrebo po vitaminih in mineralih ponavadi zadosti z uporabo prehranskih dodatkov. »Je pa res, da imam prav na področju prehrane še veliko rezerve.«

DL3U4802
Erik in njegovi najbolj goreči navijači. Žena Tinkara, sin Tine in hči Trine.

LEA KOMERIČKI KOTNIK
FOTO: GrupA