Iz velikega sveta v hiško na drevesu

Valerija in Peter Hrastelj s posestva Na Škaluc

13:32

V nižinah v jesenskih jutrih ni nič posebej lepega. Oktobrska megla svet zavije v kopreno poslavljanja. Vedno bolj gola drevesa se spreminjajo v spomenike minevanja. Tam zgoraj, že na obronkih bližnjega hriba, je zgodba povsem drugačna. Če se v enem takšnih juter iz laške ali šentjurske strani po vijugastih cestah dvignete proti Trobnemu Dolu, boste zagotovo ostali brez besed. Tisti trenutek, ko človek obstane in se nenadoma zave lepote okrog sebe, je tudi bistvo uspešne zgodbe posestva Na Škaluc.

Posestvo Na Škaluc - 28.9.2019 poslana na NT

Zase pravi, da je Celjanka. »Nikoli ne bo drugače,« se široko nasmeji gostiteljica, ki nas sprejme na dvorišču idiličnega kmečkega posestva. Šarm stoletnega gospodarskega poslopja in kozolca toplarja uokvirja nevsiljiva sodobna arhitektura, kjer nič ni prepuščeno naključju. Čeprav na poti po dolini Lahomnice nekajkrat zmanjka telefonskega signala in utihnejo navigacijski napotki, ta košček raja na koncu sveta najdejo tudi gostje iz najbolj oddaljenih krajev.
Življenje sta si zastavila kot večina drugih ljudi. Dom, družina, služba in posli. Valerija Hrastelj je bila nekoč uradnica na upravni enoti, pozneje se je kot mama treh otrok posvetila družini. Peter Hrastelj je bil znan laški mizar. Čeprav so ga celo v medijih predstavljali kot zgled dobre prakse, podjetje ni bilo imuno na vpliv propadlih zgodb večjih dobaviteljev. Zgodba družine Hrastelj je zato zgodba o zaprtih vratih in odprtih oknih. O uresničenih sanjah. In zgledih, ki so lahko spodbuda vsakomur od nas. Seveda pa brez grenkih spoznanj na takšni poti ne gre.
Ironija posebne vrste
V nekem obdobju sta veliko kolesarila. Pripravljala sta se za kolesarski maraton. Kdor nenazadnje premaga kozjanske hribe, premaga katerokoli klanec. Cesta ju je večkrat vodila mimo zapuščenega starega posestva. Podrta ograja ju je vedno znova vabila, da bi pokukala k speči Trnuljčici. »Videlo se je, da je delo zastalo, da domačija že nekaj časa nima gospodarja,« se spominja Valerija. Bolj za šalo kot zares sta se pozanimala o prodaji. In prvotna večmilijonska cena se je res slišala kot slaba šala. Zamisel sta potisnila na stran in nanjo skoraj pozabila. A domačija ju je tu in tam na oglasnih tablah še srečala. Tako sta spet poskusila. Takrat je bil čas pravi. Z lastniki so si segli v roke in domačija Na Škaluc je dobila nove gospodarje. Hrasteljevi so se iz Laškega preselili v Trobni Dol. »To je ironija posebne vrste. V osnovni šoli se hujše zmerljivke, kot da je kdo ›Trobndolčan‹, otroci nismo mogli domisliti. To je bil sinonim za največjo zaostalost tudi zato, ker nihče od nas v resnici ni imel pojma, kje Trobni Dol sploh je,« smeje razlaga Peter. Danes je na svoj kraj in na svoj status lahko samo ponosen. Ker ljudje, ki iz najbolj oddaljenih dežel premagajo vse ovire na poti, po prihodu še lep čas vzdihujejo: »How beautiful!« Ali kako je lepo po slovensko.
Po finsko sredi Kozjanskega
Bilo je pred komaj petimi leti. Družina – Peter in Valerija imata dve hčeri in sina – si je v podeželskem slogu najprej uredila hišo. Staro gospodarsko poslopje so nameravali urediti v turistične namene. »Nisva si natančno predstavljala, kaj bi rada in kako bova zastavila. Saj veste, kakšen ›apartmajček‹ bi oddajala in to je to.« Valeriji so bile vedno všeč slikovite kmetije v avstrijskih in nemških hribovskih krajih, kjer je vse tako oh in sploh, kjer so ljudje ves čas nasmejani in denar kar leti skupaj. A življenje ni ravno TV-serija Gorski zdravnik. V prvem nadstropju starega hleva sta uredila dve suiti, v pritličju, v tako imenovanem »štiblcu«, kuhinjo z jedilnico, na drugi strani stavbe pa bar s teraso pod »pojato«. »Potem sva se začela spraševati, zakaj neki bi gostje sploh hodili k nama, ko pa lahko spijo in jedo tudi kjerkoli drugje,« sta se začela zavedati, da bosta morala svojo ponudbo dopolniti. Ob robu domačije je bila drvarnica, ki je grozila, da se bo podrla. Na betonski osnovi sta se odločila postaviti tradicionalno finsko savno na drva. »Ker kaj pa je to kaj takšnega, mar ne? Potrebuješ malo lesa in ognjišče. Zelo hitro se je izkazalo, da nič v življenju ni prav zelo enostavno,« se smeji Valerija. Vseeno jima je uspelo in že naslednjo sezono so gostje lahko uživali po finsko sredi slovenske narave.
Od bazenčka do bazena
A kaj, ko si sredi poletja človek bolj kot potenje v savni želi osvežitev v bazenu. In tako sta na terasi savne postavila še masažni bazenček. To je to, sta si rekla. In se v isti sapi spraševala, kaj narediti iz starega kozolca. Za določene načrte je bil premajhen, za druge prevelik, vsekakor pa ga je bilo za kopičenje stare krame škoda. Zamisel, da bi v njem uredili wellness z notranjim bazenom, je prehitelo še eno vroče poletje, ko sta Peter in Valerija ugotovila, da bi bili njuni gostje v resnici najbolj veseli kopanja na prostem. Ker ne marata »cincanja«, sta stisnila zobe in v kratkem času uredila tako wellness kot zunanji bazen. Vmes je zrasla še hiška na drevesu, ki je kmalu postala zaščitni znak posestva. »Peter je na Šmohorju podedoval staro kaščo. Ker se je streha že sesedla, se je ni dalo ohraniti. Stoletja star les smo uporabili za gradnjo te hiške. Po nekem švedskem zgledu sem si zamislila, da bi bila nevidna. Če se seveda mimogrede ne bi izkazalo, da lahko takšna postane samo z nakupom zelo posebnih, izjemno dragih ogledal. Pač ne bo nevidna, sen se hitro vdala.« A glede na častitljiv les, iz katerega je hiška zgrajena, na zgodbe, ki se skrivajo v njem – le kaj bi znal povedati v tramove vdelan goldinar – sta sklenila rdečo nit ohraniti. »Notranje stene so iz gline, pohištvo je iz visokogorskega bora cemprina. Ker se zaradi aerosolov iz tega lesa na njem dobro spi, so že pred stoletji na gradovih iz tega lesa delali postelje.« In da bi naravi nekaj vrnili, zdaj na posestvu raste tudi majhen cemprin. »Počasi raste, ampak enkrat bo veliko drevo,« pravi Valerija, prepričana, da je ponudba posestva Na Škaluc zdaj zaokrožena. »Peter ima sicer še cel kup svojih načrtov, ampak jaz se bom ločila,« mu zagrozi v šali.

Posestvo Na Škaluc - 28.9.2019 poslana na NT

V primežu birokratskih zahtev
Vse skupaj se sliši kot navdihujoča zgodba o uspehu z lepim koncem. Kot pravi sogovornica, večinoma takšna tudi je. A brez spotikanja tu in tam seveda ne gre. »Turizem se dandanes v resnici lahko gremo kjerkoli. Ampak gostov nam ne bo pripeljal nihče. Vsekakor ne Slovenska turistična organizacija niti različni turističnoinformacijski centri. Za prvo obstajajo zgolj Ljubljana, Bled in Piran, drugi se s svojimi brošurami zapirajo v svoje pisarne brez pravega stika s turisti, kaj šele ponudniki,« pravi Valerija, ki je žalostna, ker ima občina Laško eno najvišjih turističnih taks v državi, oprijemljivih turističnih pridobitev pa ni nikjer. »Gostov ne morem poslati na pohodniške poti, ker jih niti našli ne bodo. Ne morem jih poslati po spominek v Tic, ker se že v soboto opoldne zapre. Ko sva vstopila v to zgodbo, sem živela v iluziji, da bomo vsi – javne službe, terme in zasebniki – delali z roko v roki. Žal ni tako.« Tragikomično podporo družbe pri zasebni podjetniški pobudi potrjujejo različne zgodbe, ki sta jih Hrasteljeva doživela na lastni koži. Ste mislili, da je preprosto usmerjevalno tablo enostavno postaviti? Zmotili ste se. Na upravni enoti vam ne morejo pomagati, na direkciji za ceste za to zahtevajo poseben elaborat o vplivih na okolje. Če želite zgraditi hiško na drevesu, vam bodo na upravni enoti povedali, da za ta poseg gradbeno dovoljenje ni potrebno niti predvideno. Super. Dokler na obisk ne pride inšpektorica in zahteva gradbeno dovoljenje. Upravna enota vlogo zavrne, ker vztraja pri svojem. Inšpektorica tudi. Pa se znajdite, kakor veste in znate.
Pridejo po mir in tišino
Na srečo je majhnost domačega okolja danes mogoče prestopiti. Svetovni splet je prinesel revolucijo v še tako odmaknjeno vas. S spletnimi platformami, kot sta Booking in Rbnb, ter s promocijo na različnih družbenih omrežjih lahko vsak turistični ponudnik vzame usodo v svoje roke. »Manj kot 24 ur po tem, ko smo se pojavili na strani Booking, smo dobili prvo rezervacijo. Iz Brazilije. Bil sem prepričan, da se je prijatelj računalničar pošalil. Ni se. Težko vam povem, kakšno tremo sem imel ob prvem sprejemu gostov,« razlaga Peter. »Edino, kar mi je šlo po glavi, je bila misel – saj ne vedo, da so prvi, saj ne vedo.« V teh petih letih se je Na Škaluc zvrstilo že na stotine gostov z vsega sveta. Iz ZDA, s Havajev, iz Peruja, Avstralije, iz arabskega sveta ter Skandinavije, če naštejemo samo najbolj izstopajoče. »Nočeva predalčkati ljudi, a izkušnje so pokazale, da bogatejši kot so, iz bolj razvitih držav kot pridejo, bolj so preprosti in bolj znajo ceniti to, kar mi ponujamo – mir in tišino.«

SAŠKA T. OCVIRK
Foto: SHERPA

Posestvo Na Škaluc - 28.9.2019 poslana na NT

Posestvo Na Škaluc - 28.9.2019 poslana na NT