Jezerski zmaj mlad tudi pri petdesetih letih

10:23

V tem letu praznuje velenjski rod tabornikov, ki z dejavnostmi na prostem vzgaja mlade in odgovorne ljudi

Po sedmi uri zjutraj ob robu gozda v Ribnem, kjer na prisotnost tabornikov opozarjajo tipi, totem in jambor, zazveni rog in v šotorih mladi počasi odpirajo oči. Postrojijo se v zbor, nato se odpravijo na telovadbo. Po zajtrku se začne program po zamislih izkušenih vodnikov. Taborniki, združeni v posamezen vod, urejajo svoje kotičke. Vmes se hladijo v bližnji mlaki, vozijo s kanuji, podijo po progi preživetja, streljajo z lokom, se preizkušajo v orientaciji. Igrajo se Indijance in kavbojce, se pomerijo v kurjenju ognja … Poleg taborniških priseg, krstov in porok je ena bolj priljubljenih iger kolo ali rim šim šim. Zvečer sledi sedenje ob tabornem ognju, ko ne manjka skečev, pesmi, zvoka kitare in otroškega smeha. Takšni dnevi, po katerih otroci kar popadajo v spalne vreče, so krona dela Društva tabornikov Rod Jezerski zmaj Velenje. Ta otroke v sozvočju z naravo in sočlovekom vzgaja že petdeset let.

Ko se murni, najmlajši člani taborniške organizacije, ki nosijo rumene rutice in so stari do šest let, učijo delati preproste vozle, se morda veščina ne zdi kaj prida uporabna. A takoj ko mali nadebudnež ugotovi, da si lahko z osvojenim znanjem zaveže čevlje, dobi osvojena spretnost povsem nove razsežnosti. Podobno je s sposobnostjo, da zna človek komunicirati z drugimi, sodelovati z najrazličnejšimi ljudmi in delati v skupini. In tega pri tabornikih ne manjka, pravi Šmit. »Naša taborjenja ali zimovanja so množična, saj ima rod trenutno približno štiristo plačanih članarin in je po številu članov drugi v Sloveniji. To pomeni, da se na taborjenjih spoznavajo in sodelujejo otroci iz različnih osnovnih šol. In prav skupinsko delo je veščina številka ena. Redka so delovna mesta, kjer je človek odvisen le od sebe. Taborniki se učimo tudi prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Seveda človek v šoli osvoji strokovna znanja, a toliko socialnih veščin, kot jih pridobi pri tabornikih, težko dobi kje drugje,« pravi starešina rodu Andrej Šmit – Miško.

Tabor ni »hotel mama«

Zanimivo je, da se mnogo tabornic odloči za pedagoški poklic. Morda tovrstno delo s srcem opravljajo prav zato, ker številne izkušnje naberejo v taborniških vrstah, saj od šestnajstega leta vzgajajo murne, medvedke in čebelice ter gozdovnike in gozdovnice. Slednji na taborjenju marsikdaj pokažejo znanja, ki jim jih v »hotelu mama«, torej doma, ni treba. Na večdnevnem bivanju ob gozdu namreč ne gre brez pomivanja posode, kuhanja, čiščenja tabornega prostora. Ko večina spi, je na delu nočna straža, ki se sprehodi po tabornem prostoru in preveri, če je kje morda kakšen nemir. In po zaslugi omenjenih nalog se otroci tega, da jih razvajajo starši, odvadijo vsaj za kakšnih štirinajst dni, v smehu pove Šmit.

Dejavnosti v naravi so še posebej dobrodošle v časih, ko otroci radi strmijo v telefone, tablice in druge zaslone. Medtem ko je v mlajših še veliko raziskovalnega duha in radi hodijo po naravi, se najstniki nekoliko težje odlepijo od sodobne tehnologije. Čeprav je vodnikom to precejšen izziv, lahko taborništvo mladim nenazadnje predstavijo tudi s pomočjo kakšne aplikacije. Namesto kompasa lahko na primer uporabijo napravo za določanje strani neba, ki jo imajo na telefonu. Na spletu lahko pobrskajo tudi za kakšno dodatno informacijo, ki jim jo želi predstaviti vodnik, pojasni Andrej. Ta je leta 2015 obiskal svetovno skavtsko srečanje na Japonskem in opazil drastičen razkorak med tem, koliko tehnologije uporabljajo naši otroci in koliko je je prisotne v deželi vzhajajočega sonca. Zdrava mera tehnologije ima prostor tudi v taborništvu, je prepričan, saj morajo biti otroci nenazadnje tudi računalniško pismeni.

Pravljica na robu gozda

Odnos z naravo taborniki negujejo tudi na očiščevalnih akcijah, saj že vrsto let čistijo okrog velenjskih šol in na točkah po mestu, kjer se radi družijo. Zgledno skrbijo še za taborni prostor, pospravijo tudi, kadar imajo dejavnosti v naravi. Za seboj pospravijo ognjišča, papirčke po kostanjevem pikniku in podobno. »Otroci starejše tabornike sicer večkrat vprašajo, zakaj morajo tudi oni čistiti, saj to niso njihove smeti. Nato sami vidijo, da je okrog kakšne šole res neznosno in da vsi mladi odpadkov ne mečejo v koš. Ko počistijo, spoznajo, da je prostor, kjer se igrajo in družijo, lepši. In se zavedajo, da so naredili nekaj dobrega za skupnost,« pojasnijo v rodu Jezerski zmaj.

V sožitju z naravo so tudi na vseh taborih v Ribnem, gre za jaso v bližini majhne vasice, nekaj kilometrov stran od Bleda. Na to jaso sta kot prva tabornika iz Šaleške doline leta 1967 prva stopila Peter Krapež in Dušan De Costa. In Šaleška zveza tabornikov ima ta prostor pri tamkajšnjih lastnikih zemljišč v najemu vse do danes. Rodovi iz Velenja, Šoštanja in Šmartnega ob Paki razmišljajo, da bi prostor odkupili. Vizija Šaleške zveze tabornikov je, da bi tam nastal taborniški oziroma skavtski center. Tam je že zidana kuhinja, urejeni so sanitarni prostori in tudi Saloon pri Črnem psu – prostor za druženje z vodniki. Tabor vsako leto obiščejo skavti iz tujine, vsakih nekaj let si obiske izmenjajo s skavti iz Cambridgea, v Ribnem gostijo tudi mlade iz drugih taborniških rodov po državi.

TINA STRMČNIK
Foto: GrupA

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

»V zadnjem obdobju nam je poseben izziv taborjenje na novih lokacijah, kjer preizkušamo svoje tehnične in logistične sposobnosti. Gojimo tudi mednarodno povezovanje, potujemo v tujino, se družimo s skavti in taborniki iz drugih držav,« pravi Andrej Šmit – Miško.

DL3U6727
Rod Jezerski zmaj ima trenutno približno štiristo plačanih članarin in je po številu članov drugi v Sloveniji. »To je pokazatelj, da ta dejavnost otroke veseli,« je prepričan starešina Andrej Šmit – Miško. Šaleško-koroška regija glede na članstvo prav tako zaseda drugo mesto v državi, takoj za ljubljansko.
taborniki-1
Za mostom levo in po cesti z nešteto luknjami do pravljice. Tako velenjski zmaji opisujejo pot do tabornega prostora v Ribnem. (Foto: Nejc Sušin)
taborniki-4
Mlajši znanje osnov bivanja v naravi pridobivajo predvsem z igro. In kmalu se lahko pohvalijo s tem, da znajo sami postaviti šotor, prižgati ogenj, si pripraviti obrok. Starejši vsa ta znanja nadgradijo, podajo se na daljše izlete, preizkušajo svoje motorične sposobnosti. (Foto: Nejc Sušin)

V prvih letih so za razvoj rodu Jezerski zmaj veliko naredili Tone Dolejši, Slavko Seussi, Alenka in Bernarda Čas, Jana Bernot, Marjan Skornšek, Boris Potrč Boris, Jože Roškar, Igor Bahor, Evgen Kodrun, Mile Pavlovič, Franc Habat, Herma Groznik ter mnogi drugi.

banner-ntrc-martinovanje