Kaj je narobe z družbo, v kateri živimo?

12:38

22. april je dan Zemlje. Planeta, ki nam je čisto zares dan na »posodo«, a z njim Zemljani ravnamo tako mačehovsko, kot je le mogoče. Letos, v času koronavirusa, ko skrb namenjamo predvsem varovanju zdravja, sem prepričana, da bo dan Zemlje šel mimo nas, ne da bi se ustavili in streznili vsaj za en dan, kaj počnemo skupnemu domu. OŠ Lava je že dolgo ekošola in mi ni vseeno, da veliko posameznikov v okolju in družbi dela škodo – tudi materialno škodo in tem posameznikom se nikoli nič ne zgodi. Zakaj sem se odločila za zapis te izjemno pomembne problematike? Ker imamo kot družba velik skupen problem in se vedno znova vprašam: »Kaj je narobe z družbo, v kateri živimo?«
Sleherni začetek novega delovnega tedna si zastavim to temeljno vprašanje. Zakaj? Ker me vedno znova šokira spoznanje, da nas obdajajo uničevalci okolja in skupne lastnine, skupnega dobrega. Posamezniki, ki ne spoštujejo v prvi vrsti sebe kot osebe, v nadaljevanju ne spoštujejo svojih staršev, ki so jih slabo pripravili za življenje v odrasli dobi. Vznemirja me spoznanje, da smo kot družba pri postavljanju odgovornosti pred slehernega državljana – otroke, mladostnike, mlade odrasle, srednjo generacijo, ki je že leta zaposlena, ter tudi starejše ljudi – pogrnili na temeljnem izpitu. Na izpitu, ki se mu reče družbena odgovornost. Dejstva bom podkrepila s konkretnimi primeri.
Jezni na cel svet?
Sprašujem se, kaj navede mladega odraslega človeka, da kadi v učilnici na prostem, odvrže ogorek na tla, za sabo pusti plastenko od pijače, embalažo od spraznjenih vrečk čipsa in ostalih nezdravih jedi ter na mizi, kjer otroci v šoli pišejo, zakuri pločevinko od piva … Kaj navede ljudi, ki se sprehajajo, družijo, da pred otrokom odvržejo embalažo na tla, jo tam pustijo in ga učijo obnašanja v okolju, češ, bo že nekdo pospravil za nami?
Ob videnem se vprašam, kako je možno, da nekateri starši (ne vsi, da ne bo pomote) ne vedo, kje v času karantene hodijo njihovi otroci, mladostniki. Zakaj nihče od teh ne spoštuje »naročila države«, naj kot državljani naredimo vse, da bomo ohranili lastno zdravje, zdravje ljudi, ki nas obkrožajo, naj se obnašamo odgovorno do sebe in drugih. Odgovorno tudi zaradi finančnih posledic, saj naše zdravstvo tudi stane. In skupno dobro nas zavezuje, da se ne izpostavljamo nevarnostim, da se potrudimo kolikor toliko zdravo živeti in s tem ne izzivamo zdravstvenega stanja, da ne izzivamo poškodb in da ne uničujemo skupne lastnine. Tudi s temi dejstvi je povezan osnovni problem, ki ga izpostavljam.
In ob teh pojavih se vedno znova sprašujem, kaj dela te ljudi tako zelo jezne. Na koga so pravzaprav jezni iz dneva v dan, da tako delujejo? Komu in zakaj dajejo s svojimi neodraslimi početji sporočilo?
Kot ravnateljica si ob dolgoletnih opažanjih, kaj se dogaja v našem okolju, v naši družbi, to razlagam takole: verjetno so jezni, ker jih ne starši ne šola niso naučili spoštovanja do ljudi in stvari. Jezni so lahko zato, ker niso osebnostno izgrajeni, ker morda niso uspešni, ker živijo v svetu svojega ega, ker jim primanjkuje čuječnosti in empatije, ker … Veliko prevodov si lahko naredimo. A prepričana sem, da nihče nima opravičila za ta neodgovorna dejanja. Ne otroci, ne mladostniki in ne odrasli.
Pišem pod močnim vtisom videnega po prav vsakem koncu tedna na dvorišču šole (žal smo lahko takšnemu stanju v teh dneh priča tudi po mestu Celju in v naravi), ko so v naši zelo lepo urejeni učilnici na prostem kurili pločevinke, za seboj pustili pravo razdejanje, predvsem pa pustili veliko materialno škodo, ki bo potrebovala za odpravo naš skupni javni denar. In to v učilnici na prostem, ki je zavarovana po vseh pravilih v času koronavirusa, ko se ne smemo družiti, ko se ne zadržujemo na javnih površinah.
Zato ne morem mimo tega, da smo kot družba neuspešni na področju vzgoje (ki seveda že dolga leta ni več moderna beseda) – priprave mladih na samostojno in odgovorno življenje. Družba, v kateri veliko posameznikov ne spoštuje ne ljudi, ne narave, ne lastnine. Morda me ob teh besedah zapisa najbolj skrbi spoznanje, da stanje, ki smo mu priča, praktično nikogar ne skrbi in da v družbi ne ukrenemo tako rekoč nič.
A vendar imamo priložnost, da takoj začnemo vsak pri sebi, vsak v svoji družini, vsak v svoji krajevni skupnosti, mestni četrti, v svojem mestu …

Mag. MARIJANA KOLENKO,
ravnateljica OŠ Lava

mizamiza1
V lepo urejeni učilnici na prostem pri OŠ Lava so neznanci kurili pločevinke in za seboj pustili pravo razdejanje ter škodo.

Deli