Kaj se skriva v rovih pod Babno goro?

13:14

»V življenju mora človek zgraditi hišo, dobiti otroka, posaditi drevo in napisati knjigo,« so o tostranskem uspehu pravili stari modreci. Ko se na obronkih Babne Gore v pogovor zapleteš z Rafkom Artičkom, dobiš občutek, da se je recepta držal od črke do pike. Z energijo žuborečega studenca ga je na vsaki stopnji še nadgradil in izpilil do popolnosti.

Zemljanka Rafov rof, Rafko ArtičekStatus srečnega upokojenca je dočakal kot vzdrževalec v Železarni Štore. Kot pravi, je po osmih urah dela vedno našel čas še za obdelovanje kmetije, kopanje svojega rova, za tisoč in eno rokodelsko spretnost, za družinski izlet in vsaj še približno tri tisoč kolesarskih kilometrov na leto. »Nikoli nisem maral tarnanja, kako ni časa ali denarja. Vsega je, če se zna človek prav obrniti, delati in ohranjati dobro voljo,« še danes ostaja zvest svoji filozofiji. Saj veste, kako je s takšnimi hiperaktivnimi in vsestransko sposobnimi ljudmi. Ne moreš, da ti ne bi šli na živce. Ampak Rafko in Berta človeku predvsem zlezeta pod kožo. Ker mu dasta misliti – kaj vse je mogoče ustvariti z vztrajnostjo, s predanostjo in z veliko mero ljubezni, kako dobro ali slabo je mogoče ravnati s časom, ki ga imamo na voljo … Iz neuglednega hriba sta v dvajsetih letih ustvarila čudež, pred katerim klobuk snamejo tudi najbolj svetovljanski obiskovalci z vsega sveta.

Zemljanka Rafov rof, Rafko ArtičekBogu za hrbtom si lahko samo v lastni glavi

O tem, da je Kozjansko slepa pega Slovenije, nad katero še najbližji meščan dviga nos, si Rafko misli svoje. »Tu okrog so ene najlepših kolesarskih poti v Sloveniji, tu je ogromno prijaznih in gostoljubnih ljudi. In ko obiskovalci vidijo še naš rov na vrhu hriba, nihče več ne govori o krajih, ki so bogu za hrbtom. O taščah kroži tisoč in ena anekdota, ampak Rafko ve o svoji povedati same lepe reči. Kako tudi ne, saj si je na hribčku tik ženine domače hiše za vinogradom postavil prvo brunarico. »To je bila hišica, ki je zrasla izključno za mojo dušo. Nikoli si nisem mislil, da jo bo kdaj videlo toliko ljudi,« se smeje Rafko. Danes je ta njegova hiška le ena od mnogih v leseni ulici. In tam – nekje med žamerskim in žusemskim kamnolomom, pod stolpom ljubezni na istoimenskem hribu – se za pročelji lesenih utic skriva pravljična krtina …

Zemljanka Rafov rof, Rafko Artiček

SAŠKA T. OCVIRK
Foto: SHERPA

Daljši prispevek si preberite v zadnji števili Novega tednika!

narocite-nt

Deli