Kap v cvetu mladosti ji ni ukradla poguma

9:07

Pričakovanje otroka je čudovito obdobje, a kljub temu čas, prežet z mnogimi skrbmi bodočih mamic. Ko je bila Vanja Selič iz Nove vasi pri Šentjurju v 22. tednu nosečnosti na enem od pomembnejših pregledov ploda, morfologiji, jo je doletela še ena preizkušnja. Med obiskom ginekologinje kar naenkrat ni mogla premikati desne roke in noge, desni kotiček ustnice se ji je povesil, ni mogla več govoriti. Pri komaj 27 letih jo je zadela kap. Namesto da bi urejala otroško sobo in nakupovala pripomočke za novorojenčka, je sogovornica številne tedne preživela v bolnišnici in na rehabilitacijah. S trdno voljo je od plenic in odvisnosti od drugih ponovno prišla do svoje samostojnosti. In z možem Gregorjem srečno dočakala rojstvo sina Reneja.

»To, da sem bila v trenutku, ko me je zadela kap, v bolnišnici, sicer ni imelo pomembne vloge. Dali so mi zdravila, a drugega pravzaprav niso mogli narediti,« se spominja Vanja. Najprej so jo pregledali v Celju, nato so jo napotili v Maribor. Ker je bila noseča, so zdravniki odlašali z morebitnimi posegi na njenih možganih. Na srečo se je krvavitev ustavila sama od sebe. Vanja je ves čas ležala v postelji, glavo je lahko dvignila največ za 30 stopinj. S spominom na srečo ni imela težav, drugače je bilo z govorom. Začele so se ure in ure vaj z logopedinjo. In tudi ta skupna druženja so sogovornici vlivala nove moči.

Po mesecu v Mariboru je prišla ponovno v Splošno bolnišnico Celje. Prvi dan so jo postavili na noge, začele so se fizioterapije. Neverjeten občutek je bil, ko so ji odstranili kateter in plenice ter jo spodbujali, naj bo čim bolj dejavna. Sama je lahko jedla, medtem ko so jo prej hranili drugi. Za praznike je odšla domov. Nato je njen novi dom za slab mesec in pol postal Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča. Tam so jo spodbujali, da je nabirala moči, a ves čas z mislijo na to, da zaradi nosečnosti ne sme pretiravati. »Tja sem prišla na invalidskem vozičku, s katerim sem si pomagala dva tedna. Nato sem poskusila hoditi ob stojici, vendar mi ni ustrezalo. Ko so mi dali palico in sem lahko šla sama na stranišče, sem bila vesela, kot da bi odkrila Ameriko,« pravi. Delala je najrazličnejše vaje za roko in nogo, obiskovala fizioterapijo, delovno terapijo, socialno delavko, logopedinjo in psihologa – slednji je preverjal predvsem njene sposobnosti mišljenja. Vmes so se vrstili ginekološki pregledi. Ves čas – do nekaj dni pred carskim rezom v mariborski porodnišnici – je jemala zdravila proti strjevanju krvi.

Drugačni začetki v troje

V Sloveniji kap prizadene približno štiri tisoč ljudi letno. Sogovornica se je med bivanjem v Soči najbolj zamislila nad tem, da je med obolelimi ogromno mladih. »Nikoli si nisem predstavljala, da lahko človek doživi kap v cvetu mladosti. Vedela sem za Jana Šilca iz Šmarja pri Jelšah, ki je imel možgansko krvavitev pri 24 letih. A on je imel prirojeno napako. Slednjo so iskali pri meni, a je niso našli,« pravi. Če se mladi močno trudijo, da bi okrevali, starejši za razliko od njih velikokrat izgubijo voljo. Vanjo so naprej vlekle predvsem misli na bitjece v njenem trebuhu, želja po neodvisnosti in podpora moža in družine.

Ko je z novorojenčkom prišla iz porodnišnice, so bili skupni dnevi nekoliko drugačni kot v drugih mladih družinah. Ker je imela prizadeto desno stran telesa, Reneja namreč ni mogla povsem brezskrbno pestovati, da ji ne bi padel iz rok. Z novorojenčkom sta se raje stisnila na postelji, kjer je bilo zanj bolj varno. »Zdelo se mi je, kot da je vedel, da imam nekaj omejitev. Nikoli ni želel, da bi ga samo nosili po rokah. Raje je sam raziskoval prostor.« Mož Gregor je dečka previjal in ga negoval do šestega meseca. Takrat je mali korenjak vedno pogosteje zahajal tudi v mamino naročje, ko so bile njegove mišice že mnogo bolj razvite in ni več potreboval toliko podpore kot na začetku.

TINA STRMČNIK
Foto: GrupA

Vanja 1
Na to, da je podvržena kapi, ni nikoli pomislila. Občasno jo je bolela glava. Ves čas je imela nizek krvni tlak, takega so ji izmerili še na dan, ko ji je počila žilica v glavi. Svoj 28. rojstni dan je praznovala v bolnišnici. (Foto: osebni arhiv)

»Ko me je doletela kap, se nisem obremenjevala z branjem blogov ali spletnih strani o tej bolezni. Prepustila sem se zdravljenju, sledila sem navodilom zdravnikov in terapevtov v Soči. Tja vsako leto pošljem voščilnico, a tudi kakšno fotografijo svojega sinčka in tega so zelo veseli,« pravi Vanja Selič.

DL3U5310 lezeca
Leto 2015 je bilo prelomno. Poleti se je poročila z Gregorjem, sledili so medeni tedni in vesela novica, da se jima bo pridružil nov družinski član. Novembra je med enim od pregledom pri ginekologinji doživela kap. Zdaj je okrepila levo stran telesa, tako da piše in je z levico. Zadnji dve leti je bila na bolniški, letos se je magistrica logistike ponovno zaposlila v moževi kovinarski delavnici.

»Razmišljam o nakupu prilagojenega kolesa. Takšno kolo med drugim potrebujem zato, ker od kapi naprej nimam enakega ravnotežja, kot sem ga imela prej. Kolo bo pomembno za mojo rehabilitacijo, pa tudi za mojo dušo.«

 

narocite-nt