»Kdo bo uprizarjal domačo dramatiko, če je mi ne bomo?«

7:39

Mag. Tina Kosi je že tretji mandat upravnica celjskega profesionalnega gledališča, ki je letos dobilo novo ime. Slovensko ljudsko gledališče Celje namreč obstaja samo v uradnih listih, medtem ko v sredstvih javnega komuniciranja tega imena ni več. A bogata zgodovina gledališča se ne izbriše z novim imenom, samo z njim se se tudi nova ne zgradi.

Tina Kosi
»Vsakemu bi priporočala, da se premakne kam stran. Na ta način se znebiš predsodkov, ob tem se hitro privadiš tudi na slabše razmere in potem bolj ceniš to, kar imaš doma.«

Po zelo odmevni aferi z Borisom Kobalom, ki se je zgodila v začetku letošnjega leta, se je celjsko gledališče že očistilo negativnega vzdušja in stopa naprej z jasno vizijo, da bo še naprej kakovostno slovensko gledališče. Takšno gledališče mora voziti med željami občinstva in svojim poslanstvom, da izobražuje. Koliko se lahko gledališče še odziva na aktualno problematiko? Ali jo sploh zazna? Ali jo zna predajati najbolj občutljivim starostnim skupinam? Na vsa ta vprašanja je poskusila odgovoriti Tina Kosi, ki je res večino časa povezana z gledališčem, a ko nastopi poletje, stopi iz gledaliških tem v prostovoljne vode. »Včasih me vprašajo, kaj je narobe z mano, da po tako naporni službi delam še poleti, a to je drugačno delo. Rada razdajam znanje in energijo, ki ju hkrati dobivam nazaj.«

V letošnjo sezono ne stopate samo z novo podobo, temveč tudi z odmevnejšim programom.
Ko sem pred leti postala upravnica, sem želela, da bi imeli čim več predstav tako v našem mestu kot po Sloveniji in da bi okrepili sodelovanje s šolami in kraji, kjer bi gostovali. Za tretji mandat želim, da bi se odprli tudi navzven z več mednarodnimi gostovanji. Letos gostujejo pri nas trije režiserji iz tujine. Običajno smo sodelovali z domačimi režiserji in z režiserji z območja nekdanje Jugoslavije, tokrat gostimo tudi režiserja iz Izraela in s Finske. Prvič v zgodovini našega gledališča smo uprizorili predstavo ne le v slovenskem jeziku, ampak tudi v angleški različici, saj želimo z njo gostovati na mednarodnih festivalih. Predstava je hkrati zanimiva tudi za dijake višjih letnikov, ki opravljajo maturo iz angleškega jezika. Tisti, ki so jo videli, so bili navdušeni. Sicer pa nas je strokovna komisija ministrstva za kulturo za leto 2019 prvič ocenila kot vrhunsko gledališče. Nova celostna grafična podoba je tako odraz naših novih želja po uspehu.

Poletje je bilo v vašem gledališču zelo delovno, saj ste obnavljali dvorano in oba foyerja. Se tudi s tem pripravljate na drugo leto, ko boste obeležili sedemdeset let profesionalnega delovanja?
Že dolgo se zavedamo, da moramo narediti gledališče prijetnejše za občinstvo. Ko sem postala upravnica, je bila gledališka stavba v precej nezavidljivem stanju. Zadnja resna prenova se je začela med drugo svetovno vojno in je bila končana leta 1952. V zadnjih letih smo obnovili precejšen del delovnih prostorov in zagotovili dostojnejše delovne razmere. Občinstvo se je upravičeno pogosto pritoževalo zaradi neudobnih sedežev, premajhnega razmika med vrstami in utesnjenosti, slabega počutja, ker nismo imeli prezračevanja … Mislim, da smo v teh pogojih s pomočjo Mestne občine Celje naredili res veliko. Nadejamo so, da bomo z izboljšanimi prostori pridobili tudi nove obiskovalce.

Tina Kosi
»Redno spremljam produkcijo na igralski akademiji in najboljše povabim v Celje. Menim, da bi bilo za gledališča in za občinstvo bolje, če bi bilo pretočnosti še več.«

Ima celjsko gledališče zvesto občinstvo?
Seveda.

A za še boljši obisk je treba vzgajati novo občinstvo, sploh tisto najmlajše, kot tudi pridobiti občinstvo, ki je staro od trideset do štirideset let.
Pomena vzgoje mladega občinstva se v kulturnih ustanovah dobro zavedamo. Zelo dobro sodelujemo s šolami, vendar žal v Celju nimamo študentskega občinstva. Poseben izziv nam je pritegniti v gledališče občinstvo na začetku delovne kariere in z majhnimi otroki. Želimo si, da bi se tudi ljudje iz te starostne skupine večkrat odločili za obisk naših predstav. Zato ustvarjamo kakovosten program s komunikativnimi predstavami, ki odpirajo aktualne sodobne teme.

Pogosto mladi igralci tožijo, da so ansambli v gledališčih tako stalni, da se je težko vključiti. A kritizirajo vas, da imate malo stalnih igralcev in da se prehitro menjavajo novi.
To seveda ne drži. Večina našega ansambla ostaja, mladi pa pogosto menjujejo gledališča. S stališča občinstva je to zagotovo dobro. Redno spremljam produkcijo na igralski akademiji in najboljše povabim v Celje. Menim, da bi bilo za gledališča in za občinstvo bolje, če bi bilo pretočnosti še več. Sistem javnih uslužbencev je rigiden, kar za umetniške poklice ni vedno najboljše. Sicer pa je celjsko gledališče od nekdaj slovelo po tem, da je odskočna deska za mlade igralce.

DL3U2331
»Zbran ogled dolgih predstav se zmanjšuje, saj smo vajeni hitre dostopnosti poenostavljenih informacij. A tudi romana ne preberemo v treh minutah in tovrstno kondicijo pridobimo z branjem.«

 

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

Daljši intervju si preberite v tiskani izdaji Novega tednika!

Deli