Kje so gospe in gospodi, ki bi še nosili pokrivala?

8:30

Združila ju je ljubezen do pokrival. On ima dolgoletne izkušnje, ona mladostno navdušenje in željo po izobraževanju. On je celjska legenda, ki zaradi modnih smernic zapira svojo obrt, ona je tista, ki si upa stopiti korak dlje, tudi v tujino. Željko Tomažin je že od nekdaj klobučar. Zdaj je že nekaj let v pokoju. Špela Strašek je oblikovalka pokrival, malce drugačnih. Oba si želita, da bi ženske in moški ponovno vzljubili klobuke in druge vrste pokrival ter da bi z njimi malce povzdignili eleganco številnih dogodkov kot tudi mesta.

DL3U7912Ali bi bila zaključna scena filma Casablanca tako romantično zapeljiva, če Humphrey Bogart ne bi nosil klobuka? Katera je vaša prva asociacija na film Zajtrk pri Tiffanyju z Audrey Hepburn v glavni vlogi? Nakit ali prepoznaven klobuk glavne igralke? Ali bi Julia Roberts v Čednem dekletu hodila tako graciozno, če ne bi nosila klobuka? V zadnjem času najbolj »odštekane« klobuke povezujemo z angleško aristokracijo in predvsem z družabnim dogodkom konjskih dirk Royal Ascot. To je le nekaj primerov, ko si ob spominu na klobuk prikličemo eleganco ljudi, ki ga nosijo. Klobuk je pokrivalo, ki so ga nekoč nosili predvsem kot zaščito pred vremenskimi neprilikami, kasneje je nakazoval položaj človeka, ki si je tovrstno pokrivalo nadel. Nošnja klobukov je imela svoje vzpone in padce, trenutno se zdi, da je mogoče spet njihov čas.

Klobuk naredi človeka gospoda

Željko Tomažin je eden redkih slovenskih klobučarjev, ki nadaljujejo obrtniško znanje izdelovanja klobukov. »Sem edini klobučar na Štajerskem, mislim, da je eden samo še v Ljubljani. Že precej let sem v pokoju in lahko povem, da nimam nobenega prometa. Ni več zanimanja za klobuke. Edine moje stranke so še kakšna društva, za katera naredim kakšen klobuka ali dva ali kakšen pogrebni cilinder,« je zgodbo o tem, koliko je navdušenja nad klobuki, začel Željko Tomažin. Njegova poklicna pot klobučarja je bila nekako določena. Oče Dominik Tomažin je leta 1937 iz Trbovelj odšel za delom v sosednjo Hrvaško in tam odprl prvo klobučarsko delavnico. V Varaždinu je ostal do petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je preselil v knežje mesto. V Celju je odprl še danes med Celjani dobro znano Klobučarstvo Tomažin. Leta 1968 je delavnico prevzel njegov sin Željko, ki je očetu pomagal že od malih nog. Ker sta se njegova brata odločila za študij, je bil sam prisiljen nadaljevati družinsko tradicijo. Zdaj je že šestnajst let v pokoju, a še vedno ustvarja v delavnici, kroji in šiva, da ne bi pozabil znanja, ki je njemu in družini omogočalo vsakdanji kruh.

DL3U7888

Mlada oblikovalka, ki jo zanimajo pokrivala

Željko Tomažin svojih otrok ni mogel navdušiti za klobučarstvo. V tem poklicu ni posebnega denarja. A vsi le niso tako črnogledi. Mlada Špela Strašek vidi svojo prihodnost v izdelovanju pokrival. »Pokrivala me zanimajo že od nekdaj, všeč mi je njihova zgodovina in rada bi, da bi jih obudili, ker pokrivalo naredi celotno podobo posameznika.« Zaradi skupnega zanimanja se je njuna pot morala križati. »Ko sem se preselila v Celje, mi je sosed, ki je videl, kaj počnem, svetoval, naj se oglasim pri gospodu Tomažinu, da mi bo o izdelovanju pokrival še kaj povedal, in tako se je začelo. Krasno naključje. Všeč mi je, da me uči starejši mojster in da moje delo toliko ceni, da svoje znanje deli ravno z mano.«

Če ne najdem traka zase, ga naredim sama

Njena zgodba se je začela podobno kot številne. Ko nekaj iščeš zase in nikjer ne najdeš, se odločiš, da boš to naredil sam. »Želela sem imeti usnjen trak za lase, a ga nikjer nisem našla. Ker sem hodila na tečaje šivanja, sem si rekla, da si ga bom sama zašila. Vedno mi je bilo zanimivo, da modni dodatek, ki ni ravno nakit, spremeni človeka, popestri njegovo opravo, naredi drugačen videz.«

DL3U7998BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

narocite-nt

Deli