Kjer imajo stoletni stroji mlado dušo

9:38

Še preden sem mu utegnila zastaviti prvo vprašanje, mi je že hitel pojasnjevati podrobnosti o zanimivih primerkih blagajn in pisalnih strojev, ki v teh dneh dobivajo častno mesto v posebnem prostoru njegove družinske hiše v Florjanu pri Šoštanju. Tam še odmeva »cingljanje« blagajn, ki mu danes lahko prisluhnemo le še v kakšnem muzeju ali zgodovinskem filmu. Da tega, kako nostalgično ob poplavi sodobnih tipkovnic zveni šklepetanje pisalnih strojev, sploh ne omenjamo.

Ivan Kompan že od nekdaj goji poseben odnos do strojev. Kot pravi, so se mu vedno zdeli bolj živi, kot so v resnici. Njegov čut do tehnoloških čudes se je krepil z razvojem njegovega finomehaničnega poklica. V svoji delovni dobi se je vrsto let še posebej posvečal blagajnam in skrbel za njihovo vzdrževanje v takrat večjih trgovskih verigah na Celjskem, na primer v Savinjskem magazinu, Jelši Šmarje, Resevni Šentjur in Trgovskem podjetju Sevnica. »Blagovnica v Sevnici je imela eno nadstropje, kjer so bili različni oddelki in kjer je sedela blagajničarka. V pritličju je svojo pisarno imel šef. Slednjemu prometa ni bilo treba hoditi preverjat v nadstropje. Ropot blagajne je bil namreč tako glasen, da ga je slišal do svojih prostorov,« se spominja Kompan. Ko je omenjeno napravo povozil čas, jo je odkupil od podjetja in jo rešil pred negotovo usodo.

Naprave dovršene izdelave

V svoji zbirki precej pozornosti namenja registrskim blagajnam z vsega sveta. Gre za naprave, ki imajo poseben kontrolni trak in ključ ter zaznajo in seštevajo izkupičke. In čeprav so mnoge glede na starost že prave častitljive gospe, opravljajo podobno vlogo kot davčne blagajne. Zato šoštanjski zbiratelj nikakor ne razume vsega pompa, ki ga je parlament pred leti zganjal zaradi uvedbe te tehnologije v podjetjih. »Gre namreč za navadno registrsko blagajno, ki je povezava z davčno upravo. Že prej so morali na primer trgovci vsak dan oddati podatke s kontrolnega traku. Nekatere blagajne so narejene tako, da brez kontrolnega traku sploh ne delajo.«

Navdušuje se tudi nad razvojem pisalnih strojev. Ob tem doda, da je bila Slovenija na prepihu med različnimi deželami, ki so vsaka po svoje razvijale tovrstne mehanične naprave s tipkami. Zato je lahko spoznaval različne primerke, izdelane v Italiji, Združenih državah Amerike, Nemčiji, Vzhodni Nemčiji in na Češkem. Ugotavlja, da so bili pisalni stroji izdelani zelo kakovostno in z mislijo, da bodo uporabnikom služili vrsto let. Z udarjanjem na tipke, ki so črnilo odtisnile na papir, je bilo doživljanje pisanja močnejše kot danes, ko nam prsti hitijo po tipkovnici ali ko z njimi le drsimo po zaslonu.

Kako so šivali nekoč

Mnoga nekoč najsodobnejša tehnološka čudesa sreča na boljših sejmih po državi, kjer navezuje stike z ostalimi ljubitelji starin. Na enem od tovrstnih obiskov je kupil tudi blagajno, ki je v obdobju nekdanje Jugoslavije pripadala znanemu celjskemu trgovcu z železnino Rakuschu. »S prodajalcem te starine sva se malo ›glihala‹, nato je dobro ohranjena blagajna postala moja,« pojasni.

Na sejmih si z veseljem ogleda tudi šivalne stroje, od prvih do tistih hitrejših in bolj naprednih. »Začel sem z enim strojem, nato se je moje zanimanje še povečalo. Zdaj iščem vedno starejše, saj bi rad prišel do naprav, s katerimi se je razvoj začel.« Ko razlaga o svoji zbirki svojevrstne tehnične dediščine, se nikakor ne more opredeliti, katera naprava mu je še posebej pri srcu. To je tako, kot da bi moral starš izbirati med več otroki, pravi. Doda, da je vsak stroj po svoje dragocen. Vendar je res, da ima pri njem posebno mesto šivalni stroj njegove mame, s katerim je šivala oblačila za člane znane in premožne družine baronov iz Šmartnega ob Paki.

Tudi v vlogi »preiskovalca«

Vrsto let je bil zaposlen v podjetju Finomehanika Celje, ki je imelo sedež v Kocbekovi ulici. Tam se je še posebej usposobil za registrske blagajne, zato ni nenavadno, da se še živo spominja prvih samopostrežnih prodajaln v Celju. Od Ria v Prešernovi ulici do številnih poslovalnic Trgovskega podjetja Center v središču mesta, na Otoku … Kasneje je blagajne nameščal tudi v blagovnici T in Tkanini. »Res sem imel veliko dela, kar naprej sem ›letal‹ tja. Okvare blagajn so bile stalnica. Blagajničarke niso bile vedno vešče tehnologije, ki je tedaj veljala za najsodobnejšo. Klicali so me tudi, ko se ni ujemalo stanje gotovine. Preverjal sem, če je blagajničarka kaj narobe tipkala. Nespametno bi bilo namreč obtožiti delavko, da je ukradla denar, če je morda le pritisnila kakšno napačno tipko. So bili pa tudi drugačni primeri …«

Nekajkrat so ga za pomoč prosili tudi kriminalisti, ki so obravnavali vlome v trgovine. Zanimalo jih, kako je tat prišel do denarja. Delali so primerjave in raziskovali, kako so razmišljali nepridipravi.

TINA STRMČNIK
Foto: GrupA

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

DL3U4214
Ivan Kompan z enima najstarejših pisalnih strojev v njegovi zbirki, ki štejeta približno 140 let. Skupaj hrani približno dvesto različnih naprav.
DL3U4147
Ivan Kompan poudarja, da podobne zbirke ni daleč naokrog, zaradi česar je še bolj dragocena. Zbirko bi rad še dopolnil. Ljudi, ki doma hranijo kakšno staro blagajno, pisalni stroj ali šivalni stroj, poziva, naj ga o tem obvestijo.

»Srce me boli vsakokrat, ko kje opazim zarjavel ali poškodovan stoj,« pravi sogovornik.

banner-ntrc-martinovanje