Kljub nenehni hiperprodukciji sodobnega sveta še vedno verjame v zmernost

Slovenka leta je postala predsednica društva Ekologi brez meja in okoljska aktivistka Urša Zgojznik iz Savinjske doline

13:22

Plastične vrečke, zataknjene na bregovih rek, skrita divja odlagališča, gora zavržene, a še uporabne hrane predstavljajo le nekaj primerov, ki Urši Zgojznik ne pustijo mirno spati. Rojena Mozirjanka, ki zadnja leta živi na Polzeli, ni ena tistih, ki bi ob teh prizorih le skomignili z rameni in šli naprej, temveč je ena tistih, ki znajo javnost motivirati k razmisleku, kako lahko prav vsak pripomore k zmanjšanju kopičenja odpadkov. Slovenija se zato tudi po njeni zaslugi uvršča med najbolj čiste države po indeksu okoljske učinkovitosti.

Slovenka leta Urška Zgojznik
So dekleta, so družine, ki se trudijo, da jim na koncu ostane le majhen kozarec odpadkov, a je res, da se je za to treba kar precej potruditi. Ne zdi se mi smiselno, da bi se zaradi tega vozila z enega konca na drugega.

Zaradi vsega tega so jo bralci revije Jana konec lanskega leta med desetimi nominirankami izbrali za Slovenko leta 2018. »Presenetila me je že nominacija, zato sem bila še toliko bolj presenečena ob razglasitvi. Vesela sem, da so opazili okoljske projekte društva Ekologi brez meja in ves naš trud. Vedno znova opažam, da so, ko gre v političnem ali gospodarskem svetu za družbeno-odgovorne teme, okoljske vedno nekje pri koncu. Razumem, da so težje razumljive in da so na nek način bolj jasne, seksi in simpatične tiste teme, ki imajo večjo socialno noto. Vsekakor je zato naziv Slovenka leta v naboru vseh teh krasnih žensk presenečenje,« pravi okoljska aktivistka in predsednica društva Ekologi brez meja Urša Zgojznik.

Kdaj ste se začeli zavedati, da so vam blizu okoljske teme in da vam ni vseeno, kaj se dogaja z okoljem?

Pred več kot desetletjem sem začela pisati prve bloge. Na sprehodih so me vedno znova zbodli v oči divja odlagališča, odpadki v naravi, plastične vrečke ob rekah, čemur sem se začela vedno bolj posvečati. Ključni trenutek, ki me je najbolj posrkal v ekološke vode, je bila priprava na prvo akcijo očistimo Slovenijo. Verjamem, da imamo ljudje neko moč, ki se podeseteri, če se združimo.

Če bi morali Slovenijo umestiti na svetovni zemljevid okoljskih težav, kje bi bilo njeno mesto?

Prepričana sem, da bi se znašla v skupini držav z najčistejšim okoljem. Naše prednosti so izjemne. A kar je veliko slabše, je to, da se tega ne zavedamo. S pitno vodo se nam sploh ni treba ukvarjati, ker jo imamo na pretek, je čista in nam priteče iz pip. Da to posameznik opazi, mora kdaj v tujino. Ko govorimo o zeleni Sloveniji, je to v prvi vrsti rezultat naravnih danosti, manj naših dejavnosti. Imamo še veliko prostora za izboljšave pri obnašanju in politiki. Na zadnjih volitvah sem nalašč opazovala programe različnih strank in list po občinah. V programih in še manj v pogovorih je bilo zelo malo okoljskih tem. A kljub vsemu imamo to srečo, da smo med okoljsko najbolj urejenimi državami. Zaradi tega bi bili lahko zelo ambiciozni in bi včasih lahko drugim svetovali, kako se da kakšno stvar premakniti, kako biti uspešen. Lahko bi bili svetel zgled in ne da velikokrat tičimo nekje v povprečju.

Omenili ste, da bi bili lahko Slovenci okoljsko še veliko bolj ozaveščeni. Katera skupina prebivalstva se vam zdi s tega vidika najbolj problematična?

Precej raziskav na to temo potrjuje, da je v resnici najbolj problematična »baby boom« oziroma povojna generacija. To so bili časi razvoja in rasti, ko je industrijska produkcija z vsakim letom le naraščala. Danes je vse te navade težje spremeniti. Ožje gledano so glede na raziskave najbolj problematični tudi moški srednjih let in manj ženske.

Slovenka leta Urška Zgojznik
“Moje gospodinjstvo je tipičen primer minimalizma. Verjamem, da ne potrebujemo ogromno stvari. Zame je to le balast. Vesela sem, ko imam prazen hladilnik, saj mi ni všeč, ko imam v njem ogromno hrane, ker več kot jesti ne morem. Na koncu tako ali tako veliko te hrane roma stran.”

V današnji družbi se zdi, da ljudje živimo zato, da nakupujemo. Kako gledate na to?

Popolnoma se strinjam. Priča smo sistemu hiperprodukcije in nenehne rasti. Sploh se ne vprašamo, kje je meja. Vse to se odraža na naših življenjih in navadah. Včasih se mi zdi, ko hodim po kakšnem trgovskem središču, da sem padla z nekega drugega planeta. Tako enormno brezglavi smo pri nakupovanju. Zdi se mi, da se sploh ne zavedamo, kaj kupujemo in če sploh potrebujemo vse te stvari. Ko iščem razlog za to, se mi zdi, da hočemo z vsem tem nakupovanjem zadovoljiti nekaj globoko v sebi. Ali je to želja po ugajanju drugim ali želja, da ne bi izstopali in moramo zato slediti trendom.

V trgovinah je še ogromno hrane in drugih artiklov v plastičnih vrečkah, a z novim letom so se tudi na tem področju začele stvari premikati na bolje. Kako je s tem? Je to res ali je zgolj nek vtis, da gre na bolje?

Lahko bi rekli, da je morda res nekakšen lepotni popravek sistema. Če bomo seveda reševali težave s plastičnimi vrečkami in ob strani pustili vso preostalo plastično embalažo, ne bomo naredili dovolj. Trgovci so se začeli izogibati plastičnim vrečkam, a po drugi strani vedno več sadja in zelenjave pakirajo. S tem zagotovo ne rešujemo sistema, čeprav je zagotovo tudi ta ukrep velik napredek, ki ga ne bi bilo brez politične volje. V društvu Ekologi brez meja smo že pred približno desetletjem delali prve projekte za zmanjšanje števila plastičnih vrečk. Mogoče je to dober primer, koliko časa mora preteči, da se zgodijo neki resni premiki. Direktiva o zmanjšanju porabe plastičnih izdelkov za enkratno uporabo, ki so jo lani sprejeli na ravni Evropske unije, je izredno ambiciozna in obenem dober smerokaz.

Ko dopustujemo na Hrvaškem, smo vedno znova navdušeni nad zbiranjem plastenk. Zakaj se to ne pojavi tudi v Sloveniji?

Hrvaški sistem je dober, a le do določene mere, saj nimajo preostalega sistema ravnanja z odpadno embalažo tako dobrega kot pri nas. Pred leti mi je direktor enega od hrvaških komunalnih podjetij rekel, da ljudje razumejo ločeno zbiranje plastenk in da za to dobijo toliko in toliko lip, vendar ne razumejo, da morajo enako ravnati z ostalo odpadno embalažo. V Sloveniji bi bil takšen sistem odličen, ker imamo že osnovni sistem zbiranja odpadkov precej dobro urejen. S tem ukrepom bi lahko dosegali »nore« številke ločenega zbiranja odpadkov.

Kako je s slamicami in plastičnim priborom za piknike?

Z veseljem vsakega vprašam, ali uživa na pikniku v vsej tej plastiki. Ali uživa, ko je dober obrok s plastičnih krožnikov in s priborom, ki se kar drobi? Takoj glasujem za prepoved slamic, ker jih v večini primerov ne potrebujemo.

CELOTEN INTERVJU PREBERITE V AVTUALNI ŠTEVILKI NOVEGA TEDNIKA

Slovenka leta Urška Zgojznik
Naša dolina mi že ves čas predstavlja velik navdih. Prav obožujem reko Savinjo. Morda tudi zato, ker je to v tej regiji nek ključen vodotok, ki usmerja življenje na tem območju že stoletja.

ŠPELA OŽIR, foto: SHERPA

 

narocite-nt

Deli