»Ko bom velik, bom študiral za Lorgerja«

Razstava Šmarski podeželski zdravniki 1870–1970

12:57

Na sprehodu po trgu so bili običajno trije ljudje deležni še posebej pozornega pozdrava. Vaški župnik, učitelj in seveda zdravnik. Poklic slednjega se je v zadnjih stotih letih morda še najbolj spremenil. In tudi zato je pregledna razstava Knjižnice Šmarje pri Jelšah o zdravnikih, ki so v kraju zaznamovali zadnjih 150 let, še toliko pomembnejši domoznanski dosežek.

EDOE3542
Avtorica razstave je Mateja Žagar.

Med redkimi, a mogočnimi trškimi hišami se je vila gramozna cesta. Tu in tam je prah dvignil enovprežni koleselj ali morda kakšen »furman« na poti iz Rogatca proti Celju. S hišnega obiska se je ravno vračal doktor Vošnjak. Ljudje so ga opazovali od daleč in se mu spoštljivo klanjali. Še nikoli prej v svojem kraju niso imeli okrožnega oziroma podeželskega zdravnika. Pisalo se je leto 1870. Šoštanjčanu na Kozjanskem ni bilo hudega. V družbi dobrega prijatelja Franca Skaze, ki ga je v Šmarje tudi privabil, ni bil prikrajšan niti za razburljive salonske politične razprave. A vseeno. Svetovljan, vajen dunajskega in graškega mestnega utripa, je pred Šmarjem služboval že v Ljubljani, Kranju in Slovenski Bistrici. Roko na srce, če na zadnjem delovnem mestu s svojimi prevratniškimi narodnobuditeljskimi idejami ne bi tako zelo razburil družbenega ozračja, Skazove ponudbe verjetno ne bi sprejel. Zato se je malokdo čudil, ko se je že dve leti pozneje preselil v Ljubljano. V vmesnem času svoje bojevitosti niti na Šmarskem ni krotil. Bil je poslanec v štajerskem deželnem zboru, pustil se je izvoliti za načelnika v okrajni zastop in mimogrede je tudi Skazo spodbudil, da se je začel dejavno upirati germanizmu v domačem kraju.

EDOE3505
Razstava izpostavi življenje in delo Josipa Vošnjaka, Jožefa Rakeža, Viktorja Lorgerja, Joška Majhna in Amalije Anderluh.

Smeh je pol zdravja
Vsestranski doktor Jožef Rakež, Korošec, ki je v Šmarje prišel leta 1893, je kraju ostal zvest vse do smrti natančno pol stoletja pozneje. Svojo domoljubno držo in politično dejavnost je znal Rakež zaviti v celofan humorja in literarne nadarjenosti. V domoznanskem arhivu šmarske knjižnice je zbirka njegovih neobjavljenih pesmi, njegova bogata knjižnica pa še danes predstavlja neprecenljivo dediščino slovenske literarne pomladi. Ko je predaval, je vsaj toliko kot s svojo izjemno strokovnostjo navduševal s humornostjo. Ordinacijo je imel v lastni hiši, ki je stala na mestu današnje policijske postaje. Dobro je obvladal botaniko in marsikatero tegobo je rešil z zeliščno lekarno na domačem vrtu. Zavzemal se je za uporabo slovenščine v uradih in šolah in kot član odbora šmarske hranilnice in posojilnice je marsikatero domačijo rešil pred propadom. V zakonu z ženo Ano sta se mu rodili hčeri Ana in Karolina. Vnuk po slednji, Joško Majhen, je kot zdravnik v Šmarju po drugi svetovni vojni hodil po dedovih stopinjah.

StO
Foto: SHERPA

Članek je v celoti objavljen v Novem tedniku 23. maja 2019.

banner-ntrc-martinovanje