Ko najdeš sanjski poklic

11:57

Celjska dijaka sta mlada kulinarična upa

Ne naletiš pogosto na mlade, ki so povsem prepričani, da so se pravilno odločili pri izbiri srednje šole ali da je poklic, za katerega se izobražujejo, tisti, ki jih vedno bolj navdušuje. Nives Kovačič in Sergej Omerzu iz Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje pri teh vprašanjih nista niti za trenutek v dvomih. Oba sta bodoča gostinsko-turistična tehnika, Sergej je v tretjem letniku, Nives v četrtem. Povezuje ju ne samo želja, da bi nekoč imela vsak svojo restavracijo, ampak ju odlikujejo tudi zrel odnos do dela, motivacija in profesionalnost. Vse to je opazila komisija združenje JRE Slovenije in jima nedavno podelila naslov mladih kulinaričnih upov.
Dijaka sta se posebej izkazala s svojim delom in znanjem pri sodelovanju na dobrodelni večerji Black & White, ki jo je združenje lani organiziralo v celjskem hotelu Evropa. Na gala večerji sta morala streči gostom in se nato še dobro odrezati v pogovorih s člani komisije. To je bila priložnost za učenje sodobnih veščin in izziv, da sta v praksi preverila svoje znanje in sposobnosti. Nives in Sergej sta namreč že prekaljena mačka na tem področju, saj ob pouku že vsa leta tudi v praksi spoznavata poklic, za katerega sta se odločila. Kot gostinsko-turistična tehnika bosta po štirih letih šolanja usposobljena tako za delo v kuhinji kot za strežbo. Nives ima raje kuhinjo, Sergej se bolje znajde v strežbi. Oba sta v šolskem ketering krožku, s katerim sta se udeležila omenjenega dogodka. »Zanj se nisva posebej pripravljala. V takšnih primerih se pokaže, kaj že znaš in kakšno kilometrino imaš,« pravi Nives, ki že od 9. razreda pomaga v različnih restavracijah.
Ko se navdušiš
Nives doma ni slišala veliko pohval o gostinskem poklicu, v katerem dela njena mama. »Ponavadi je tako, da starši otroke odvračajo od tega, da bi šli po njihovih stopinjah, in tudi pri meni je bilo tako. Na informativni dan sem najprej šla pogledat v gostinsko šolo, ki se ob tej priložnosti vsako leto izkaže. In tudi takrat je bilo tako. Samo stopila sem v šolo in vedela, da sem njihova,« se spominja dijakinja iz Dobja, ki želi šolanje nadaljevati v višji gostinski šoli v Mariboru in opravlja tudi izpit za someljejko, da bo znala gostom svetovati pri izbiri vina. Če Nives ne razmišlja o odhodu v tujino, ampak o izmenjavah, kjer bi se naučila kaj novega, je Sergej prepričan, da se bo vrnil v Španijo, kjer je nabiral svoje prve gostinske izkušnje v restavraciji pri dedku. Med delom v tujini se je tudi tekoče naučil govoriti španščino. »Poklic mi je postal všeč in sem se vpisal v gostinsko šolo. Ugotavljam, da mi je zadnja leta vedno bolj pri srcu,« pravi mladi in samozavestni Celjan, ki se mu zdi pomembno dobro počutje v krogu ljudi, s katerimi delaš. »O študiju ne razmišljam, raje bom šel na kakšen tečaj in dobil še kakšen certifikat, na primer za barmana in barista.«
Brez veselja do poklica ne gre
Oba se strinjata, da je poklic težek, da je dela veliko, tudi ob koncih tedna, in da je slabo plačano. A o spremembi ne razmišljata. Sergej pravi, da bi ga vse to verjetno motilo, če ne bi imel konkretnih načrtov v tej panogi in če ga to ne bi res veselilo. »Poklic je lahko tudi zelo lep, še zlasti ko greš enkrat na svoje. Do tja je res trnova pot, a podobno je tudi v drugih poklicih. Dobra plat tega poklica je tudi delo z ljudmi. Ne predstavljam si, da bi bil zaprt nekje v pisarni.«
Nives dodaja, da pri tem spoznaš veliko ljudi, navežeš stike in to ti kasneje koristi pri nadaljnji poti. Strinjata se, da so plače verjetno res prenizke. »A včasih se mi zdi, da mnogi pričakujejo visoko plačo, četudi za to nimajo pogojev. Šele ko imaš veliko znanja, lahko tudi zahtevaš višjo plačo,« pravi Nives. Sergej se strinja: »Nekateri pričakujejo dobro plačo brez prave osnove zanjo. Zdi se mi, da je včasih preveč tarnanja o nizkih plačah.«
Morda pravega občutka za delovne razmere res še nimata, saj dobita kot dijaka za svoje delo dobro pačilo. Opažata pa razvrednotenje poklica in vedno manjše zanimanje mladih zanj, k čemur je prispevalo tudi zaposlovanje ljudi, ki nimajo gostinske izobrazbe. »Delo v kakšni majhni gostilni res ni nekaj posebnega, a če želiš doseči kaj več na tem področju, ta poklic ni tako lahek in zahteva ustrezno izobrazbo,« pravi Sergej, ki je prepričan, da se razlika med usposobljenim gostincem in amaterjem takoj opazi. Nives meni, da bi k večjemu zanimanju mladih prispevali tudi boljši pogoji dela, na primer proste nedelje.

banner-teal

TC

Več v tiskani izdaji NT 27. februarja.

Nives Kovačič in Sergej Omerzu - 17.2.2020 poslana na NT
Nives Kovačič in Sergej Omerzu (Foto: SHERPA)

Deli