Krompir iz Egipta, paprika iz Srbije in bučke iz Italije – in kje je slovenska zelenjava?

13:57

Slovenija je pred tremi leti dobila prvega varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Za pet let je vlada na predlog ministra za kmetijstvo Dejana Židana in gospodarskega ministra Zdravka Počivalška na to mesto imenovala dr. Jožeta Podgorška, ki to nalogo opravlja ob svoji redni službi dekana Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto. Kot varuh spremlja udeležence v verigi preskrbe s hrano, objavlja primere dobrih poslovnih praks in opozarja na slabe ter o tem obvešča javnost. Nedovoljena ravnanja prijavlja Javni agenciji RS za varstvo konkurence, saj sam nima pristojnosti ukrepanja. Meni, da kljub temu ni brezzobi tiger, ampak da sta njegovo posredovanje in opozarjanje že večkrat imela konkretne učinke na delovanje vpletenih v verigi preskrbe s hrano.
V svojem zadnjem javnem pozivu je kritično ocenil ponudbo slovenske zelenjave in zgodnjega krompirja v treh največjih trgovskih verigah. Te pogosto razlagajo, da si želijo več slovenske hrane na svojih policah, če bi le bila na voljo. Zdaj so se kmetovalci odzvali in trgovinam ponudili mlad krompir in zgodnjo zelenjavo, pa tega ni mogoče najti v naših trgovinah. »Z majhnim odkupom se verjetno nekatere trgovske verige poslužujejo taktike vsiljevanja nizkih cen, saj na koncu vsak želi prodati pridelek, četudi po (pre)nizki ceni,« ugotavlja Jože Podgoršek. To je bil tudi povod za pogovor z njim.
Zanimivo, da ste sami v trgovinah preverili, ali so resnična opozorila kmetovalcev, ki so se ob težavah pri odkupu obrnili tudi na vas.
Res je, na lastne oči sem preveril, kakšno je stanje na policah treh velikih trgovskih verig, ki imajo v Sloveniji največji tržni delež, to so Spar, Mercator in Tuš. Kot pozitiven primer lahko izpostavim Tuš, ki je imel pred dnevi v Novem mestu v hipermarketu izključno krompir in papriko rumeno baburo slovenskega porekla. Pri ostalih dveh trgovcih ni bilo tako, paprika je bila iz Srbije, medtem ko so ob slovenskem krompirju večino polic zasedale vrečke pakiranega tujega krompirja iz Egipta in Francije. Slovenski je bil v dveh zabojčkih in si ga je moral kupec sam nabrati. Tudi sicer je zelo malo slovenske zelenjave na policah, čeprav bi jo lahko imeli bistveno več. Pozval sem trgovce, naj skušajo v svoj prodajni program vključiti več slovenske zelenjave. Ti odgovarjajo, da te zelenjave ni dovolj na voljo. To je verjetno res, a prihodnje leto niti zgodnjega krompirja ne bo dovolj glede na letošnje slabe izkušnje pridelovalcev in glede na izsiljevanje s ceno.
So se trgovci na ta vaš dopis že odzvali?
Odzivajo se in se hvalijo z neko strategijo na tem področju, ki se je ne držijo. Na raznih sestankih in posvetih sem večkrat poslušal, naj kmetje podaljšajo sezono in povečajo pridelavo, da bodo trgovci lahko prodajali slovenske pridelke. Ker so se nekateri odzvali in vložili denar v to pridelavo, saj so stroški za zgodnje pridelke višji kot za kasnejše, je nepošteno, da jih trgovci puščajo pred vrati ali izsiljujejo z nizko ceno. Da so v eni od trgovskih verig krompir že odkupovali po 35 centrov, je absurd, če vemo, da je proizvodna cena, ki jo je izračunal kmetijski inštitut, približno 42 centov, pri čemer je v tej ceni že upoštevana subvencija. Ne razumem tega cenovnega pritiska na zgodnji krompir. Kot tudi ne, da je prvo slovensko papriko treba takoj prodajati v akciji in zrušiti ceno. Najprej je bila v maloprodaji skoraj tri evre za kilogram, že nekaj dni kasneje je cena strmoglavila. Če bi se posamezne trgovine že v zimskem času lotile pravih partnerskih pogovorov tudi o količini posameznih vrst zelenjave, bi je imele dovolj.
Kje so v takšnih razmerah sploh možnosti partnerskega sodelovanja, ki ga omenjate?
Takšne razmere na trgu sveže zelenjave imamo tudi zato, ker se pridelovalci ne znajo povezati. Slovenija je še vedno ena redkih držav v EU, ki nima niti ene organizacije pridelovalcev na področju vrtnarstva. Takšna organizacija bi vplivala na ceno zaradi organizirane pridelave. V tem trenutku imajo pridelovalci težavo s prodajo solate. Verjetno jo preveč pridelamo, saj vse tri trgovske verige prodajajo samo slovensko solato gentile, kot sem preveril. Torej je več, kot jo trenutno prodamo, ne moremo! Zato bi potrebovali močno organizacijo pridelovalcev, ki bi znala po sortah in časovno vplivati na pridelavo. S tem ko bi se pridelava bolj približala povpraševanju, bi posredno vplivali tudi na ceno. Nekdo, npr. predstavnik organizacije pridelovalcev, ki bi se v imenu te organizacije pogajal s trgovci, bi bil gotovo uspešnejši kot vsak posamezni pridelovalec. Lani je sicer bil ustanovljen GIZ za krompir, ki je žal že po prvem letu nehal delovati. Žal se nekateri največji pridelovalci niso vključili vanj, nekateri člani pa so že na poti s sestanka ravnali drugače, kot so se dogovorili. Očitno še nismo prišli do spoznanja, da se je treba nekih dogovorov držati. Verjetno nam še ni dovolj hudo, da bi se lotili tega povezovanja. Nizozemska kot največja pridelovalka zelenjave proda 90 odstotkov te v okviru organizacij pridelovalcev ali drugih načinov povezovanja, Belgija podobno. Če se tako velikim pridelovalcem to splača, ne razumem, zakaj se pri nas ne bi. Je pa miselnost drugačna. V skandinavskih deželah jim ni jasno, zakaj potrebujemo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Našega vprašanja, kaj se zgodi, če pri njih nekdo ne spoštuje pogodbe, niti ne razumejo. Mi smo še »Balkanci« v načinu razmišljanja in bo še trajalo, da se bomo miselno iz tega izvili in se povezovali.

TC, foto: SHERPA

Več v tiskani izdaji NT

Jože Podgoršek
Jože Podgoršek

narocite-nt