Lepota človekovega dela in bogastvo narave v Olimju

Obiskali smo botanični zeliščni vrt in staro lekarno pri minoritih

11:59

Večina ljudi ob omembi vasi Olimje pomisli na veličasten starodavni grad in znano staro lekarno. Bolj pogosti obiskovalci tega turističnega in romarskega kraja vedo, da je pred gradom na ogled izjemno lep in domišljen zeliščni vrt, ob katerem se rado pomudi staro in mlado. Mnogi romarji, ki pridejo v Olimje, stopijo najprej v veličastno baročno cerkev, posvečeno Mariji Vnebovzeti, ki je ena najlepših v Evropi. Največ, več kot tisoč, jih priroma k Mariji v Olimje za veliko mašo, ko je priložnost tudi za »obnovitev duha in srca«.

Samostan Olime, zelišča, zeliščni vrt - 8.5.2017 poslana naZdajšnjo lekarno in zeliščni vrt so zasnovali minoriti kmalu po svojem prihodu leta 1990. »Glavni pobudniki za to, da se ukvarjamo s tem, so bili turisti, ki so prišli na ogled fresk v stari lekarni. Vprašali so, zakaj ne ponujamo tudi mi nekaj zdravilnega, če je tukaj že stara lekarna,« je o pobudi za nasad zeliščnega vrta in ponudbi čajev, tinktur, krem in drugih naravnih zdravilnih izdelkov pripovedoval pater Ernest Benko.

Vrt z dvesto zelišči
Pater Ernest se je tej skupnosti pridružil leta 2000. »Otroštvo sem preživljal na domači kmetiji sredi neokrnjene narave. Ko sem pasel krave in sedel na travi, sem opazoval različne rože. Že takrat sem spoznal, da krave nekaterih rož ne pojedo, medtem ko travo vsenaokrog pomulijo. Opazoval sem tudi domačega psa, ki je iskal travo, da jo je jedel. Ko sem to z začudenjem opazoval, mi je mama povedala, da ga najbrž boli želodec ali muči prebava in da si je očitno sam poiskal pomoč. To opazovanje iz zgodnjega otroštva mi je ostalo v zavesti,« pripoveduje pater Ernest. Po prihodu v Olimje je, glede na to, da so patri tam že zasnovali vrt, ob listanju knjig o zeliščih ugotavljal, da jih večino pozna. »Iz otroštva se spomnim celo, kje je katera od teh rastlin rasla. Seveda za resno ukvarjanje z zeliščarstvom potrebujemo še kakšno znanje, saj se z zdravjem res ni pametno igrati. Prav pred dnevi je obiskovalec ugotavljal, kako majhna razlika je med izjemno zdravilnim encijanom in strupeno čemeriko. Moja pastirska opažanja so sicer dobra popotnica za delo z zdravilnimi zelišči, a zagotovo to ni dovolj za moje današnje delo,« pravi pater Ernest.
Za strokovno plat je v olimskem minoritskem samostanu poskrbel Jože Kukman, magister farmacije, ki je dolga leta deloval v Stični, kjer je urejal Ašičevo dediščino. »Z njegovo pomočjo smo se zeliščarstva lotili bolj sistematično. Takrat smo začeli razvijati tudi vrt, kakršen je na ogled zdaj. Sprva smo patri posadili zgolj nekaj rožic, toliko da so si lahko ljudje ogledali vsaj nekaj teh rastlin.« Kasneje so z zdravilnimi zelišči posadili celotno njivo pred samostanom in tudi okrog vrtne ograje, medtem ko so po hribu pod samostanskim čebelnjakom naredili neke vrste botanični vrt zdravilnih zelišč. »Vsega skupaj imamo zasajenih več kot dvesto zdravilnih rastlin. Vse to z namenom, da ljudje vidijo in prepoznajo rastline, označene s tablicami, na katerih je opis, za kaj se katero zelišče uporablja. Naš namen je ljudi ozavestiti tudi o tem, kaj nam narava lahko nudi,« nam o poslanstvu vrta pripoveduje pater Ernest.

Kemija ne more zamenjati narave
Ljudje, ki so spodbudili olimske minorite k ukvarjanju z zeliščarstvom, so ponudbo lekarne in botaničnega vrta izjemno dobro sprejeli. »Spomnim se nekega izjemno deževnega dne, ko si je neka obiskovalka pod dežnikom počasi ogledovala vrt in hodila od ene do druge rožice. Takrat sem si mislil, da se je res splačalo nasaditi ta vrt, ki prinaša ljudem toliko veselja in zanimanja,« pravi pater Ernest, ki tudi sicer opaža, da je ljudem mar za zdravje. »Bolezni sto imamo, a zdravje eno samo, je naš star slovenski pregovor. Skrb za zdravje je v človekovi naravi. Nekoč smo sicer mislili, da bo kemija nadomestila naravo, a danes je že jasno, da ni tako. Je pa treba zdravo živeti.«

»Naš zeliščni vrt nikakor še ni dokončen,« pravi pater Ernest. Neprestano razmišlja o tem, kaj bi še lahko spremenili, da bi bilo malo drugačno, bolj vabljivo za obiskovalce. »Za vsako rastlino vem, kje raste, kje sem jo našel in kdaj sem jo presadil. Rad jih opazujem, naše rožice, še posebej spomladi, ko začnejo bosti iz zemlje, gledam jih tudi zdaj, po pomladni zmrzali, in upam, da si bodo opomogle.« Že po nekaj minutah pogovora s patrom, ki ima korenine v manjšem kraju Selce blizu Lenarta v Slovenskih goricah, je jasno, da ima zanj narava poseben pomen. »Če bi me postavili v mehanično delavnico, bi v dveh mesecih zbolel. Medtem ko sta mi delo na vrtu in bivanje v naravi v pravi užitek in zadovoljstvo. Oče me je kot edinega sina, ki ga je pripravljal na prevzem domače kmetije, že od malega jemal ob nedeljah popoldne s seboj na obhod po posestvu. Takrat si je ogledoval, kaj bo treba postoriti v prihajajočem tednu. In že takrat mi je razlagal o tem, zakaj je določeno leto na polju rasla koruza, spet drugo leto pšenica in tako naprej. In ko sva se ob sončnem zahodu vrnila domov, mi je rad rekel: ›Glej, kako je to lepo! ‹ Zavedanje, da je narava izjemno lepa in bogata, so mi starši že v zgodnjem otroštvu vcepili v misli in srce. Če imaš čut za naravo, znaš ceniti to, kar ti daje.«
Ob tem razmišljanju, da nikakor nisva mogla mimo današnje skoraj pretirane skrbi za telo. »Prav hecno je, kako danes malodane ne smeš biti star. Da bi izgledali mladostno, si moramo ali nekaj pobarvati ali kupiti določene kreme. V resnici pa je lahko obraz zelo naguban, a iz njega sijejo izjemno mladostne in življenja polne oči. Oči so odraz človekove notranjosti. Če je človek zamorjen v svoji notranjosti, se to vidi po očeh. Takrat v njih ni žara in navdušenja, ampak senca. Človeku s takšnimi očmi tudi lepotna operacija ne pomaga,« razmišlja pater Ernest, ki meni, da je podlaga za srečno življenje skladnost »zemeljskega« in »presežnega«. In to skladnost lahko prav vsak obiskovalec opazi ob ogledu pisanega bogastva v olimskem botaničnem vrtu. Čeprav so vse rastline zrasle iz zemlje, jih krasi nadzemeljska lepota.

MARJETKA R. LESJAK
Foto: SHERPA

Od gradu do samostana
Na mestu današnjega minoritskega samostana in cerkve je okrog leta 1015 stal stolp, ki je pripadal Pilštanjskim grofom. Lastnica je bila tudi sv. Ema s Pilštanja, bolj znana kot Hema Krška. Pozneje so grajski stolp preuredili v podeželski dvorec, še kasneje v renesančni grad. Leta 1657 je grad kupil baron de Dyankoch in ga podaril menihom pavlinskega reda, ki so prišli k nam iz Lepoglave na Hrvaškem. Ostali so do jožefinske reforme. Razcvet Olimja se je ustavil za dolga desetletja. Na začetku 19. stoletja je grad kupil grof Attems. Leta 1945 so partizani v Slovenski Bistrici ubili takratnega lastnika gradu, grofa Ferdinanda Attemsa, in stavbo nacionalizirali. Danes je v lasti Občine Podčetrtek. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1990 so se začela prizadevanja za ponovno oživitev samostana. Grad je v zelo slabem stanju prevzela v najem mariborska škofija in ga izročila patrom minoritom. Leta 1999 je slovenska minoritska provinca ustanovila samostan blaženega Antona Martina Slomška.

Olimska zeliščarska zgodovina
Patri pavlinci, ki so se v Olimju naselili leta 1663, so začeli sistematično proučevati zdravilna zelišča. Gojili in nabirali so zdravilne rože ter iz njih pripravljali zdravila. Ohranjena slika samostana iz leta 1681 prikazuje dva čudovita vrtova, kjer so verjetno gojili tudi zdravilne rastline. Še bolj kot v »rožice« so menihi zaupali v moč molitve. Ti patri so že takrat upoštevali dognanja medicinske znanosti in so v pritličju samostana v južnem stolpu uredili prostor, ki ga danes imenujemo stara lekarna. Sobo nekdanje lekarne je v letu 1780 s čudovitimi freskami opremil slikarski mojster Anton Lerchinger iz Rogatca. Velika je njihova umetniška, a še večja je njihova sporočilna vrednost. Freske nam govorijo o poti do zdravja in sreče.
Žal je po jožefinski reformi ta čudovit prostor stare lekarne vse do leta 1950 služil kot shramba za poljske pridelke. Vlaga je stenski poslikavi naredila velikansko škodo, le spretnim rokam restavratorjev se lahko zahvalimo, da danes spet žari v vsej prvotni lepoti.
Minoriti so zeliščarsko tradicijo v tem samostanu oživili spet po letu 1990.

narocite-nt

Deli