»Leteči fotograf«, vedno v koraku s časom

11:13

Volbenk Pajk je na tisočih posnetkih ujel Velenje, ki letos praznuje 60. let od odprtja mestnega središča. To modernistično mesto je po njegovi zaslugi dokumentirano od zasnove, gradnje, rasti in razvoja do podobe, kakršno je imelo ob fotografovi smrti. Njegovo delo ni bilo pomembno le za lokalno okolje. Dokumentarno, umetniško in portretno fotografijo s podpisom Foto Pajk so v promocijskih predstavitvah nekoč uporabljali v vsej Jugoslaviji. Ljubitelj vsega lepega in naprednega je med drugim za prvomajsko parado v Beogradu pripravil ogromen pano in je bil torej med prvimi, ki je izdelal »jumbo« plakat Velenja. Še pred izumom sodobnih računalniških programov je znal damam zgladiti kakšno gubo ali odvzeti kakšen kilogram. Njegova izložba na Cesti Talcev je še pred pojavom družbenih omrežij skrbela, da so bili ljudje vedno »na tekočem« z utripom življenja v Velenju.

Galerija Velenje in tamkajšnji muzej sta si zadala, da bosta v letu, ko Velenje praznuje, z različnimi dogodki predstavila izjemnega, a premalo znanega fotografskega mojstra. Ta je bil pravzaprav pričevalec modernističnega mesta, kar je tudi naslov razstave, ki bo v omenjeni galeriji na ogled do 23. novembra.

Pajka, ki se je leta 1915 rodil na Planini pri Sevnici, je za fotografijo navdušil stric, urar Franc Kolman. Ta mu je kupil prvo škatlasto kamero in Volbenk je navdušeno pritiskal na njen sprožilec. V družini so prepoznali, da je nadarjen, in ga poslali v uk k priznanemu poklicnemu fotografu in slikarju Gjuru Reputinu v Zagreb. Pajk je tam leta 1937 opravil mojstrski izpit. Po vrnitvi v Slovenijo je kupil hišo v Nazarjah in odprl atelje Pavo, kasneje je svoje delo nadaljeval v večji hiši v Mozirju. Nekaj let pred drugo svetovno vojno je bil edini fotograf v Zgornji Savinjski dolini. Vedno je bil v pripravljenosti in na vsak klic se je pripeljal z motorjem, zato se je v spominu ljudi zanj ohranilo tudi ime »leteči fotograf«, je v katalogu zapisala kustosinja razstave, muzejska svetnica v Galeriji Velenje mag. Milena Koren Božiček. In dodala, da je bil Pajk tudi avtor ene prvih fotografij Logarske doline.

Volbenk s prvim avtom, ok. 1939
Volbenk Pajk je imel oko za lepe in nove stvari. Tako se je pred objektiv postavil ob svojem prvem avtomobilu leta 1939. Kupil ga je v Zagrebu od finskega konzula.

Ob izbruhu druge svetovne vojne je zbežal na Dunaj. Na tamkajšnjem državnem oddelku za grafično umetnost in raziskave je študiral fotografijo pri profesorju Hansu Medenskemu. Po vojni se je vrnil v Mozirje in obnovil izropan fotoatelje. Leta 1952 je svojo dejavnost preselil v Velenje, kjer je imel podružnico že štiri leta prej.

Zraven ob vsem, kar je bilo pomembno

Pajk je po besedah Milene Koren Božiček na steklene plošče in kasneje na fotografski trak zabeležil vse pomembnejše dogodke v mestu. Zraven je bil ob gradnji ulic in stavb, ob udarniškem delu. Na sprožilec je pritiskal tudi ob selitvi Gorenja v Velenje. Pri svojem delu je pazil na svetlobo, sence, osvetlitev, izjemno pozornost je posvečal vedutam. »Posnetki so tako natančni, da bi težko rekla, da je kateri manj prepričljiv od drugega. Meni se zdi zagotovo najbolj izstopajoča fotografija Titovega trga s kulturnim domom in stavbo današnje Galerije Velenje.«

Gradnja centra mesta, ok. 1958
Gradnja središča Velenja približno leta 1958

Ko so pripravljali prvomajsko parado v Beogradu, so Pajku naročili izdelavo plakatov, povečav fotografij Velenja. Plakate so kaširali na lesonitne plošče in jih na posebni konstrukciji s tovornjakom peljali v glavno mesto tedanje države. Tovornjak je vozil med tanki in topovi na paradi, Pajkove fotografije pa so bile nekakšen prvi »jumbo« plakat Velenja, mesta, ki je ponazarjalo uspeh socialističnega režima. O vsem tem je Pajk pripovedoval eni od svojih hčera. Ta je spomine zapisala nekaj let pred njegovo smrtjo. »Povečava je bila ena od zanimivosti parade, ki jo je takrat spremljala cela Jugoslavija,« je pojasnila Milena Koren Božiček.

Fotografiral politike, sodeloval z novinarji

Pajk je pred svoj objektiv postavil politične in gospodarske predstavnike Velenja, prav tako ni manjkal, ko so omenjeno mesto obiskovale državniške, gospodarske in politične delegacije iz tujine. Sodeloval je z novinarji in s časopisnimi hišami po vsej Jugoslaviji.

V začetku 50. let je v svojem ateljeju začel izdelovati barvne fotografije. Naročila zanje je prejemal iz vse nekdanje skupne države. Še posebej potem, ko naj bi na Brdu pri Kranju fotografiral predsednika države Josipa Broza Tita, kot je sam večkrat povedal v zapisih in intervjujih. »Portret Tita, ko je na Brdu podpisoval enega od dokumentov, je res zelo pogosto objavljena fotografija. Vendar takrat avtorja niso nikjer navedli. Negativa nisem našla, a je možno, da ga je moral predati naročniku. Tudi danes naročniki odkupijo moralne in avtorske pravice, če se avtor s tem strinja. Pajk svojega avtorstva tedaj verjetno ni zaščitil,« je pojasnila kustosinja razstave.

5MV_VP-foto-mapa21-4
Ob prvem obisku Josipa Broza – Tita v Velenju 19. avgusta 1958

Prvo razstavo barvnih fotografij s turističnimi motivi v povečavah je sicer imel v petdesetih letih v turistični agenciji Kompas v Ljubljani. Razstava je bila menda prava zanimivost.

Mojster brez konkurence

Da je s svojim delom res izstopal, kaže tudi dogodek iz leta 1984, ko sta tedanji Kulturni center Ivana Napotnika in Mladinska knjiga za monografijo o Napotniku najela tri fotografe. Uredniki so za publikacijo naposled izbrali največ Pajkovih del. »Pajk je res vrhunsko obvladal odnos med svetlobo in senco. Imel je oko, izostreno za podrobnosti. Njegove dokumentarne fotografije so zajete iz zanimive perspektive in so izjemno natančne. Tudi z mnogo bolj sodobno tehnologijo je takšne izdelke danes težko doseči,« je povedala sogovornica.

7MV_004169_scan
Velenjska dekleta v pričakovanju enega od številnih visokih gostov, ki so v 60. letih obiskali Velenje.

Sicer je imel občutek za vse lepe stvari. Zelo zgodaj si je kupil motor in kasneje še avtomobil. Občutek za lepo je najbrž razvil že med izobraževanjem pri Gjuru Reputinu, ki je med drugim fotografiral gledališke in filmske igralke, operne pevke in druge javne osebnosti. Milena Koren Božiček je pojasnila, da se je tam naučil tudi retuširanja. »Če želiš, da je stranka zadovoljna, mora biti na fotografiji videti čim lepša. Reputin je svojega »vajenca« uvedel v retuširanje. Nato mu je ta del obrti prepustil, saj je ta del posla izjemno dobro obvladal.« Direktorica Muzeja Velenje Mojca Ževart je dodala, da ni bil dober le v glajenju gub, ampak tudi v tem, da so portretiranke izgledale tako, kot bi imele kakšen kilogram manj.

Prav njegov občutek za lepoto je najverjetneje botroval njegovi želji, da bi bilo lepo tudi mesto, v katerem je ustvarjal. Zato je dal kmalu po preselitvi v Velenje pobudo za ustanovitev turističnega društva. Po besedah Ževartove so člani omenjenega društva takrat res dejavno lepšali in urejali mesto. Skrbeli so, da je bilo bolj privlačno za domačine in obiskovalce. »Takšno je bilo res dobra kulisa za dobrega fotografa.«

Opus obsega sto tisoč posnetkov

V 60. letih je kot fotograf dokumentiral razvoj Premogovnika Velenje, tako laboratorijske raziskave kot tudi delo v jami. V ta namen je kupil posebno opremo za snemanje v slabih svetlobnih pogojih. Vedno je sledil času in šel v korak z vsemi sodobnimi smernicami. V začetku 70. let prejšnjega stoletja je dokumentiral tudi gradnjo Termoelektrarne Šoštanj. Nasploh je marsikateri Pajkov posnetek po svetu potoval tudi kot razglednica mesta.

V ateljeju, ok. 2000
Volbenk Pajk je pri petnajstih letih odšel v Zagreb, kjer se je fotografije učil pri enem od takrat najboljših fotografskih mojstrov. Fotografija ga je omrežila za vse življenje. Na posnetku je v svojem ateljeju okoli leta 2000. Umrl je leta 2005.

O tem, da je živel za svoj poklic, priča tudi to, da je fotografski studio vodil do svojega 87. leta, torej do leta 2002. V zadnjem desetletju mu je pri delu sicer pomagala njegova žena Majda Pajk, ki je bila prav tako fotografinja. Ocene domnevajo, da je v polnih petinšestdesetih letih, ko je bil predan fotografiji, posnel približno sto tisoč posnetkov različnih žanrov: tihožitja, umetniška dela, pokrajine, mestne vedute, notranjost stavb, dokumentarno fotografijo in predvsem portretne fotografije. »Ne glede na to, kaj je fotografiral, se je vedno potrudil. Bil je izjemno dosleden. Res je imel visoka merila za to, kaj je dobra fotografija. Kako se stvarem streže, je vedel tudi v marketinškem smislu. Imel je logotip, žig, prodajal je etuije in albume za fotografije,« je povedala direktorica Muzeja Velenje. Ta ustanova je lani od Pajkove vdove tudi prevzela njegovo dragoceno zapuščino, in sicer fotografije, negative ter predmete.

Le najboljše je bilo dovolj dobro

Kaj bi lahko povedali o njegovem značaju? Volbenk Pajk, ki je v prostem času rad planinaril, je bil ekstremno predan svojemu delu, šele nato se je vključeval v socialni svet. Milena Koren Božiček je z njim kot mlada sodelavka tedanjega kulturnega centra sodelovala pri fotografiranju del kiparja Ivana Napotnika. Za vsak kip sta naredila po trideset različnih pogledov, sogovornica je eksponate prestavljala pravzaprav za milimetre. Fotografski mojster ni bil skoraj nikoli zadovoljen. Tudi ljudje, ki jih je portretiral, so včasih iz ateljeja izstopili povsem izmučeni, je povedala. Nasploh je veljalo, da je bil vrhunski fotograf, ki si je za svoje delo vzel ogromno časa. A njegovi izdelki so bili naposled popolni.

Izložba njegovega ateljeja na Cesti talcev je pritegnila številne poglede. Tam mimo so se ljudje načrtno sprehajali in spremljali posnetke, ki jih je lastnik menjeval tedensko. Takrat se še nihče ni ukvarjal z zaščito osebnih podatkov in zasebnostjo. Izložba je bila prava galerija, iz katere so mimoidoči razbrali, kdo se je poročil, kdo je praznoval rojstni dan ali kakšno drugo prelomnico. »Učinek je bil takšen, kot ga ima danes Facebook, bi rekla,« je dogajanje opisala sodelavka Galerije Velenje.

TINA STRMČNIK
Foto: Arhiv Volbenka Pajka, ki ga hranita Galerija Velenje in Muzej Velenje

1MV_03196_scan
Osrednje velenjsko otroško igrišče sredi 60. let
3MV_VP-foto-mapa14-35
Pustni karneval v Velenju leta 1963
PAJK_VOLBENK_otvoritev_1
Pogled iz Vile Herberstein na Velenje

»Najbolj ga cenim po dokumentarni in portretni fotografiji,« je povedala kustosinja Galerije Velenje mag. Milena Koren Božiček.

»Njegov studio sem večkrat obiskala kot otrok. To je bilo v Velenju v navadi, da smo se ob pomembnejših življenjskih dogodkih šli fotografirat. Imel je znanje, a tudi izdelan slog,« je povedala direktorica Muzeja Velenja Mojca Ževart.