Ljubezen, za katero so potrebne posebne sile

16:00

Ob dnevu zaljubljenih smo v ospredje postavili pare, ki odnos negujejo kljub razdaljam

Ljubezni človek ne načrtuje, ljubezen se zgodi. In tako je ni mogoče ustaviti, tudi kadar partnerja ločujejo kilometri ali celo celine. V tokratni temi so o svojih izkušnjah spregovorili posamezniki s Celjskega, ki so svojega partnerja v letu videli precej manjkrat, kot nas je vajena večina. »Globoka in predana ljubezen je možna, tudi če partnerja živita daleč narazen. So pa potrebne posebne sile, da lahko tako vezo vzdržujeta.« Tako o partnerstvu na daljavo pravi specializantka sistemske družinske psihoterapije Sabina Rožen. Ob tem poudarja, da univerzalnega recepta ni, saj je ljubezenskih zgodb najverjetneje toliko, kot je ljudi.

Na vprašanje o tem, če ima razmerje na daljavo enake možnosti »preživetja« kot razmerje,

9.2.2015 poslana na NOVI TEDNIK
Specializantka sistemske družinske psihoterapije Sabina Rožen

kjer smo si ljudje bolj geografsko blizu, Roženova odgovarja, da ima vsak svojo zgodbo. »Vsak partner v odnos prinese tudi kapaciteto znanj, svoje značilnosti glede bližine, vztrajnosti. Ljudje, ki so geografsko oddaljeni, imajo, upam vsaj, primerno opremo, da zdržijo to dejstvo oddaljenosti. Ko sem razmišljala o temi, sem se spraševala, kaj vse ljubezen lahko pomeni. In definicij je toliko, kot je parov.« Dodaja, da različni pari sledijo različnim vrednotam in potrebam. Tudi od tega je odvisno, ali bo par, ki deluje na razdaljo, imel podobne možnosti za uspešno zvezo, kot jo ima par, ki je geografsko bliže.

Medtem ko si nekateri ob besedi partnerstvo predstavljamo predvsem medsebojno bližino, intimnost, dotike, morda zveza na daljavo ustreza ljudem, ki si želijo več samote, več prostora?

Zagotovo. Za tiste, ki jim bližina ni tako pomembna, je lahko ljubezenska zveza na daljavo celo dobra izbira. Po drugi strani se moramo zavedati, da lahko živimo tudi na istem naslovu in je med nami oddaljenost. Dva sta lahko vsak na svoji celini, a sta si blizu. To je zelo relativno. Taki ljudje, ki so jim zelo pomembni bližina, radost skupnega bivanja, malenkosti, taki verjetno bolj težijo k temu, da bi zvezo na daljavo približali.

Ko odnos med dvema, ki živita na primer v različnih državah, postane resnejši, je smiselno kakšno besedo reči o njunih pričakovanjih, željah in potrebah?

Za vsak par je dobro, da se pogovori o lastnih željah in pričakovanjih. Morda je za par, ki ni vsakodnevno skupaj, še bolj pomembno, da ima jasne dogovore. Da se partnerja pogovorita o tem, kakšen je njun urnik, kdaj se bosta srečala, kako je s stiki z ostalimi ljudmi, kako bosta preživljala počitnice, praznike, večere in podobno.

Razdalja najverjetneje pomeni tudi drugačen način preživljanja prostega časa – ko s partnerjem vsak dan ne moreš iti na sprehod, v kino, na pijačo.

To je pogled s stališča ljudi, ki smo navajeni biti blizu svojemu partnerju. Sama imam občutek, da smo ljudje izjemno prilagodljiva bitja. Če začnemo zvezo na daljavo, se temu prilagodijo tudi okoliščine. Tako nismo nikoli navajeni, da so večeri polni družabnosti s partnerjem. Tem razmeram se prilagodimo. Si pa mislim, da je hrepenenje vedno prisotno. Partnerstvo, če zanj skrbimo, raste, se poglablja. Partner nam lahko postaja vedno bolj zanimiv, spoznavamo njegove nove odtenke. To je veliko lažje, če smo si blizu. Zagotovo nam veza na daljavo odpira nove vidike partnerja, a tudi lastne, do katerih ne bi nikoli imeli dostopa, če ne bi imeli te izkušnje.

Morda je več priložnosti za učenje o sebi – nekje sem prebrala, da je zveza na daljavo pravzaprav zveza s seboj.

Upam, da imamo vsi te priložnosti – tisti, ki živimo blizu drug drugega, in tisti, ki smo drug od drugega oddaljeni. To je spet odvisno od človeka in od njegove osredotočenosti. Gre za to, če se človek poglablja vase, raziskuje, kaj odnos prinaša, kaj lahko sam prispeva, kako se kot posameznik spreminja skozi odnos, ali prevzema odgovornost za to, kar doživlja, in za to, kar daje. Nasploh morda več izvemo o sebi, ko nam ni enostavno. Ko nam je lepo, je naša pozornost usmerjena kam drugam, navzven (smeh).

Če razdalja prinaša precej izzivov, je tudi nekaj prav posebnih prednosti. Morda je na primer bolj sladko srečanje, ko se partnerja vidita po dolgem času.

Ko se navadimo na partnerja, vsak večer morda ne skočimo v zrak od veselja samo zato, ker ga spet vidimo. Če partnerja vidimo enkrat na teden ali mesec, ker prileti na primer iz Bruslja, je takšen odziv bolj verjeten. Ponavadi se še posebej razveselimo tistega, kar nam manjka, kar sicer pogrešamo. Upam, da je tistim, ki v partnerstvu živijo vsak na svojem koncu, dano toliko, kot jim je po drugi strani odvzeto.

Prednost je verjetno tudi v tem, da se partnerja ne moreta sporeči za vsako figo.

Najbrž se res ne obregneta ob toliko malenkosti. Če dva ne živita skupaj, ni nikoli problem to, če eden od njiju za seboj ni zaprl pokrovčka pri zobni pasti, ali da ni pomil posode … To nas, ko se na primer pogovarjamo preko spleta in partnerja opazujemo na zaslonu računalnika, ne prizadene prav globoko (smeh).

Ali lahko ljudje tako živijo v nedogled ali se po letih takega življenja nekako izčrpajo?

Ko nas ljubezen prevzame, nas nekako ponese, naš svet se ji prilagodi. Takrat se nam zdi, da je vse mogoče, da smo vsemu kos. Novosti in radosti je toliko, da nas tudi zahtevnejše okoliščine, kot je na primer razdalja, ne skrbijo. A če zberem na kup svoje izkušnje in to, kar slišim, si nas večina želi, da bi bili s partnerjem blizu. Tako pride najverjetneje pri večini v času prehoda iz zaljubljenosti v ljubezen, do odločitve, da bi se skupaj ustalili. Sploh, če dobimo vmes še otroke, je to morda še večji magnet. Poznam tudi primere, ko je ljubezen na daljavo trajala. Tudi v primerih, ko je bila ločitev partnerjev neprostovoljna. A poudarjam, v ljubezni ni pravil. Toliko kot je ljudi, toliko je zgodb.

Je lahko za partnerja, ki sta dolgo živela narazen, usodno tudi to, ko zaživita na istem naslovu?

Seveda, takrat vse odprte zobne paste postanejo resničnost (smeh). Ali bosta dva, ki sta imela uspešno zvezo na daljavo, uspešno zaživela tudi skupaj, je odvisno predvsem od tega, iz kakšnega testa sta, koliko sta se zmožna in pripravljena prilagajati, rasti, koliko razumevanja sebe in drugega premoreta … Ko se ustalita na skupnem naslovu, lahko doživita olajšanje in se imata super. Lahko pa doživita presenečenje, da je njun partner v resnici drugačen od osebe, ki sta jo srečevala ob koncih tedna in na počitnicah. Kar je podobno presenečenju v večini odnosov in spet smo pri vprašanju, kako se partnerja (lahko) na to odzoveta.

TINA STRMČNIK
Foto: Arhiv NT (SHERPA)

»Obstaja več vrst ljubezni na daljavo. Ena je tudi takšna, ko iz realnosti odide nekdo, ki nam je blizu. Lahko je to naš partner ali otrok in ljubezen se takrat nadaljuje, ni je konec,« pravi Sabina Rožen.

V sveži številki Novega tednika smo zbrali tudi nekaj zgodb ljudi s Celjskega, ki so svojo ljubezen našli na drugem koncu sveta.

Po devetih letih pod isto streho

Iskrica med Celjanom Tomažem Iršičem in Kelsey Glover iz Združenih držav Amerike je preskočila, ko je on med študijskimi počitnicami več mesecev delal čez lužo. Nato ju je zadela realnost, kako ohranjati odnos kljub ogromni razdalji. Najtežje jima je bilo, da drug z drugim vedno nista mogla deliti svojih občutkov. »Ko se ti zgodi nekaj lepega ali slabega, bi rad to takoj delil z osebo, ki jo imaš rad. Zaradi časovne razlike med nama to ni bilo vedno mogoče. Prav tako je težko, ko partnerja ne moreš objeti, poljubiti,« se spominja Kelsey.

Kelsey in Tomaž
Kdo se bo preselil kam – to je bil eden težjih izzivov novinarja in anglista Tomaža Iršiča iz Celja in njegove izbranke, pravnice Kelsey Glover iz Združenih držav Amerike. Odkar sta se preselila skupaj, se imata čudovito. Foto: Osebni arhiv

Ko sta živela med Slovenijo in Združenimi državami Amerike, sta se srečevala približno trikrat letno za kakšne tri tedne, včasih med poletnimi počitnicami tudi za mesec ali dva. Srečanja sta načrtovala predvsem med prazniki in poleti, ko nista imela študijskih obveznosti. Ko je Kelsey opravljala dodiplomski študij političnih ved in evropskih študij, je bila zveza na daljavo tudi nekakšna prednost, saj se je lahko osredotočila na študijske obveznosti. Po koncu študija je bila pripravljena, da bi se s Tomažem, univerzitetnim diplomiranim novinarjem in anglistom, ustalila na skupnem naslovu, vendar to takoj še ni bilo mogoče. »Šlo je za splet okoliščin, ki spremljajo to, če dva živita vsak v svoji državi. Težko je bilo najti pravi način, kako bi živela skupaj. Bila sva še precej mlada, kar pomeni, da nisva imela jasne vizije, kako bo z najinima službama, od česa bova živela. Nisva imela veliko prihrankov. Prav tako se je bilo težko odločiti, kdo se bo preselil kam.« Ko se je Kelsey odločila za podiplomski program prava, je postalo jasno, da se bo moral Tomaž preseliti v ZDA. »Študentski dolgovi so namreč preveliki, da bi jih lahko odplačala s plačo iz Slovenije,« je pojasnil …

TS

 

Njuni mejniki so letalske vozovnice

Ljubezen na daljavo je danes lažja kot kadarkoli prej, bi se še kako strinjala štiriindvajsetletna Anja Oset iz Šempetra v Savinjski dolini. Lani poleti je na delu v Združenih državah Amerike spoznala novega fanta. Ljubezen po vseh teh mesecih po zaslugi spleta ni nič manjša kot takrat. Morda tudi zato, ker sta se že na začetku ujela s pomočjo priljubljene mobilne aplikacije Tinder, ki poleg iskanja primernih partnerjev omogoča tudi klepetanje.

Anja in Von
Anja Oset iz Šempetra v Savinjski dolini je lani poleti na delu v Združenih državah Amerike spoznala novega fanta, sedemindvajsetletnega Vona. Ljubezen po vseh teh mesecih po zaslugi spleta ni nič manjša kot takrat. Foto: osebni arhiv

Anja Oset je lani poleti v bližini Washingtona delala v enem od mladinskih taborov za otroke s posebnimi potrebami. Ker nekega večera ni mogla spati, se je kratkočasila s klepetanjem po Tinderju, pri čemer jo je še posebej navdušil sedemindvajsetletni domačin Von. Po približno treh tednih pogovarjanja preko spletne aplikacije sta se odločila, da je čas, da se spoznata tudi v živo. »Pred srečanjem z njim nisem imela nobenih posebnih pričakovanj. Upala sem le, da bo takšen, kot je na sliki, preostalih predstav o njem si nisem ustvarjala,« se danes spominja štiriindvajsetletnica, ki se je z njim kljub rahli začetni zadregi takoj ujela. Skupaj sta preživela devet nepozabnih koncev tedna, dokler ni prišel čas, da se Anja vrne v Slovenijo. To je za sabo potegnilo pomembno vprašanje, kako naprej …

ŠO

 

ŠPELA OŽIR
Foto: Osebni arhiv

Ločila ju je znanost, ne razdalja

»Na zvezo na daljavo bi znova pristal za krajši čas, za daljše časovno obdobje pa na podlagi izkušenj verjetno ne.« Tako pravi sogovornik, recimo mu Jaka, ki prihaja s Celjskega. Zaradi izjemnih službenih priložnosti, ki jih je imel kot mlad doktor znanosti, je več let živel v drugi evropski državi kot njegova žena, prav tako znanstvenica. Ko sta v zadnjem času ponudbi za delo znova dobila vsak na svojem koncu sveta, sta se odločila, da gresta vsak po svoje.

par
Naš sogovornik, ki želi ostati neimenovan, in njegova nekdanja žena sta dala prednost karieri in po več letih življenja med Švico in Belgijo šla vsak svojo pot. Fotografija je simbolična. Foto: Pixabay

Kmalu po poroki sta načrtovala, da bosta zaživela v isti državi. Nato sta delo mladih raziskovalcev dobila eden v Švici, drugi na Nizozemskem. »Ugriznila sva v kislo jabolko in šla po treh letih skupnega življenja v Sloveniji vsak na svoje. Ločevala naju je približno ura leta,« se spominja Jaka. Pričakovala sta, da bosta ločeno živela le kakšno leto ali dve, naposled sta bila v zvezi na daljavo štiri leta.

Največji problem v tovrstnem odnosu jima je predstavljala komunikacija. Ko se vidiš doma, si poveš tudi manj pomembne stvari, a si v stiku. Vidiš, kaj je partnerju všeč, kaj ga moti, kako se počuti, pravi Jaka. Dodaja, da se kljub razdalji partnerja res lahko slišita pogosto, vendar si morda ne povesta vseh malih podrobnosti, ki so, ko potegneš črto, vseeno zelo pomembne. »Ko se pogovarjaš preko telefona ali interneta, je sicer lepo, saj lahko vidiš človeka, vendar to ni isto, kot da si z njim skupaj. Ne vidiš izrazov, govorice telesa, vse to nekako manjka« …

TS

 

 

 

 

 

 

 

 

narocite-nt

Deli