Madame et Monsieur*

11:47

Ob omembi francoščine in Francije ter njene kulture, glasbe in navad se številni nekdanji dijaki I. gimnazije v Celju največkrat spomnijo dveh oseb: Slavka Deržka in njegove žene Carmen, dolgoletnih profesorjev, ki sta mlade navduševala za vse, kar je francosko.

»Četudi jim jezik ni šel najbolje, so znali vsaj brundati znano popevko Aux Champs Elysées, ko smo jo peli v razredu,« se spominja Carmen Deržek. Ob letošnjih okroglih jubilejih, 100-letnici poučevanja francoščine na I. gimnaziji in 20-letnici Frankofonskega dneva v Celju, ki ju ne bi bilo brez njiju, sta zato gotovo najbolj primerna sogovornika za pogovor o učenju tega jezika in zanimanju zanj. Ob tem seveda nismo mogli mimo različnih zanimivih in zabavnih prigod iz časa njunega pedagoškega dela in vsega tistega, kar ju povezuje s številnimi danes znanimi Slovenci, ki ob različnih priložnostih ne pozabijo poudariti, kako pomembno sta vplivala nanje.
Enega zadnjih lepih spominov sta prinesla s koncerta Nuške Drašček, ki je v Ljubljani predstavila album s pesmimi Edith Piaf. Javno se jima je zahvalila, da sta jo kot nekdanjo dijakinjo navdušila za francoščino. Kljub temu je pred koncertom prišla še po nekaj nasvetov glede izgovorjave besed.
Podobnih zgodb je še veliko. V tretjem življenjskem obdobju so to trenutki, ki pogrejejo srce in dokazujejo, da je sled, ki ostaja za predanima človekoma, neizbrisna. Danes sta »Madame et Monsieur« (*gospa in gospod), kot so ju klicali dijaki, predvsem upokojenca, ki preživljata dneve v svoji »vili Čira čara« na Jožefovem hribu nad Celjem in še vedno sanjata o svojem Parizu, kamor bi še rada šla. Če bo le zdravje dopuščalo … In če bo na voljo še kak evro.
Za tretje življenjsko obdobje beremo, češ da je lahko lepo, saj lahko počneš vse, česar prej nisi mogel. Pa je res tako? Časa imata zdaj resda dovolj, omejitev pa je gotovo denar …
Slavko: Vsi naju sprašujejo, kdaj sva bila nazadnje v Parizu in kdaj bova spet šla. To je dejansko povezano z denarjem. Prej sva hodila službeno, cele generacije dijakov sva vodila na strokovne ekskurzije in maturantske izlete, še prej sva bila sama na seminarjih, tako da sva zadnje čase zasebno šla tja samo enkrat ali dvakrat.
Carmen: Finančno ne gre, da bi si privoščila Pariz, kakršnega imava midva rada. To pomeni, da bivava na Montparnassu v solidnem hotelu, ki sva ga zamenjala v vseh teh letih samo enkrat, da ne hodiva po turističnem Parizu, ampak rada začutiva življenje, si izbereva predstavo v gledališču, muzikal, film v kinu …
Slavko: Včasih sva si ogledala vse najnovejše filme, ki jih pri nas še ni bilo. Fino je bilo, ker si lahko izbral ogled originalnega filma s francoskimi podnapisi ali sinhronizirano inačico. Gledala sva celo Klopčičev film Strah, ki je bil predvajan v slovenščini in s podnapisi. Kasneje sva bila malo razočarana, saj so bili nekateri filmi prej na ogled pri nas kot tam. Ostalo nama je gledališče, ki pa ni poceni, kupovala sva si revije, časopise, v prestižnih kavarnah Le Dôme ali La Rotonde pila kavo in opazovala utrip mesta. Tudi ko sva tja vodila dijake, sva želela, da začutijo »najin« Pariz.
Carmen: V Moulin Rouge sva šla prvič šele pred časom, saj se nama je vedno zdelo predrago, raje sva si privoščila kaj drugega. Prijatelji so za darilo zbrali denar ob Slavkovi 60-letnici in 30-letnici najine zveze, katere začetki so tudi povezani s Parizom. V dokaz sva jim morala prinesti fotografijo, da sva res bila tam …
Sta se spoznala v šoli?
Carmen: Spoznala sva se pri moji mami v tajništvu I. gimnazije (Dana Pirkmajer je bila vrsto let tajnica šole, op. p.). Kot študentki francoščine mi je predstavila mladega profesorja, češ da mi bo lahko kaj pomagal pri študiju. Postala sva prijatelja, ljubezen se je razvila kasneje.

TC, foto: GrupA

Več v tiskani izdaji NT

_L3U4543

narocite-nt

Deli