Mamine citre najlepše zvenijo

Na obisku pri glasbeni družini Štrajhar iz Dramelj pri Šentjurju

14:14

Družinska hiša v Marija Dobju je že od nekdaj prežeta z glasbo. Preden so glasbeno sobo napolnila različna glasbila, se je veliko pelo. Mama Irena že od nekdaj poje v zborih, oče Franc je bil velik ljubitelj harmonike. Ko so otroci Simon, Darija in Franci začeli igrati na različna glasbila, je njima igralo srce. Po hiši se danes razlega razigran smeh vnukov. Njihovemu muziciranju se je nazadnje pridružila še babica. Izpolnila si je dolgoletno željo in se vpisala k pouku igranja na citre. »Naša mama je legenda,« se ob tem ponosno nasmehnejo otroci. Družinska zgodba Štrajharjevih uči, da se z veliko ljubezni, podpore in povezanosti zmore tudi skozi najtežje čase.

DL3U1664
Za njeno tiho željo in veliko ljubezen do zvoka tega ljudskega glasbila so njeni domači vedeli že dolgo. Ob praznovanju 60. rojstnega dne so ji za presenečenje povabili citrarko. Ko je zaigrala, je mama Irena ob njej tudi zapela. »Pozneje sem izvedela, da so mi hoteli citre kar kupiti, a z menoj vred niso bili prepričani, da mislim resno,« se smeje simpatična gospa. »Ko sem prvič položila roke na strune, sem tudi sama dvomila, da mi bo kdaj uspelo iz njih izvabiti kakšno pesem.« Že na nekaj koncertih v zadnjih letih je dokazala nasprotno. Ob tistem jubileju so se vsi skupaj le posladkali z veliko torto v obliki citer.
Ko se podre osrednji steber
Družino Štrajhar je ekipa Novega tednika nekoč že obiskala. Bilo je pred desetletji, ko sta Irena in Franc kot mlad par prevzela veliko kmetijo. Da bosta morala trdo poprijeti za delo, sta vedela. A nista si predstavljala, pred kakšne preizkušnje ju bo življenje zares postavilo. Prihodnjega maja bo dvajset let, kar je Franc v najlepših letih nenadoma umrl. Irena je ostala sama s tremi otroki. Najmlajši Franci je hodil v drugi razred osnovne šole, hči Darija se je ravnokar poročila, prvorojeni Simon je prišel od vojakov. Dvajsetletnik se je nenadoma znašel v vlogi gospodarja. »Nikoli mi ni bilo težko delati, a do tistega trenutka se nisem prav zavedal, kakšna obveznost je vodenje kmetije.« Naenkrat je postal tisti, ki je moral vedeti, koliko krme potrebuje živina za zimo, ter odločati, kdaj bodo orali, kaj in koliko sejali. V prihodnjih letih je na lastni koži spoznal, kako malo romantike in idile je v kmečkem življenju. Ukvarjal se je z živinorejo za meso, z mlečno prirejo, mlekarstvom in s sirastvom. Pod črto so bile vedno enako krute številke. Danes se poleg s kmetijo ukvarja še z zemeljsko mehanizacijo in občuduje vse kmete, ki ostajajo zvesti lokalni samooskrbi.
Ljubezen do glasbe gre iz roda v rod
Harmoniko je Simonu kupil oče. »Imel je izredno veselje do tega glasbila. Ko danes gledam svoje otroke igrati ni peti, si predstavljam, kaj je doživljal on, ko je gledal nas.« Tudi zato Simon tako rad raztegne meh. Igrati se je naučil sam. Mlajša sestra in brat sta hodila v glasbeno šolo in ostajata z glasbo napol profesionalno povezana še danes. »Z avtobusom sva hodila v Šentjur,« se spominja Darija. V nižji glasbeni šoli je igrala kitaro, v srednji šoli je sedla za klavir, dobro se razume z bas kitaro, mož Mitja jo je naučil zaigrati tudi nekaj pesmi na harmoniko. Spoznala sta se še pod okriljem ansambla Savinja. Odkar so se člani razšli, sama še naprej razveseljujeta občinstvo kot duo Savinja. Tudi njuna hči Glorija je pianistka, a trenutno je z vsem srcem pri konjih. Mladenka je pred kratkim osvojila celo naslov državne prvakinje v preskakovanju ovir.
Kdor (še) ne igra, pleše
Ko je bila Darija v osmem razredu, se je rodil najmlajši Franci. Kot ta šaljivo razloži, so ga v družini posledično imeli za igračo. »Se ti še danes pozna,« se pošali svak Mitja. Za muzikanta od glave do pet se kaj drugega niti ne spodobi. Franci je član ansambla Mladika. Desetletnico je ansambel pred kratkim obeležil z novo zgoščenko, videospotom in dvotedensko turnejo pri slovenskih izseljencih v Kanadi. Glede na to, da Franci hodi še v službo, igra v dveh pihalnih orkestrih in še kaj bi se našlo, je hvaležen, da njegova draga ni glasbenica in je vsaj nekdo več doma. Da bo glasbenik tudi najmlajši član družine, enoletni Ožbej, sploh ni dvoma. Fantek ujame in zapleše na prav vsak takt glasbe pri hiši. Pri šentjurskem pihalnem orkestru Franci igra s svojim nečakom, Simonovim sinom Amadejem. Ta v glasbeni šoli sicer igra trobento, doma pa vse, kar mu pride pod roke. Še posebej so uglašeni, ko s klavirjem spremlja sestrici Tjašo in Nušo.
LUŠni orkester in vnuki kot gostje
V pritličju domače hiše si je z ženo Matejo dom uredil Simon, Darija in Franci sta si zgradila hiši v neposredni bližini. Odkar so odrasli in imajo že svoje družine, so za pomoč mame Irene sicer hvaležni, a kot pravijo, je čas, da si vzame čas tudi zase. Če si je nekoč kaj takšnega težko predstavljala, zdaj svoje ponedeljke nameni za srečanja članov univerze za tretje življenjsko obdobje. Prav posebno veselje se rojeva na vajah LUŠnega orkestra. Pod okriljem Ljudske univerze Šentjur Jasmina Levičar namreč že tri leta poučuje citre. Svoje znanje LUŠni orkester predstavi na Citrarski pomladi, letnih koncertih in drugih nastopih. Zadnjega so pripravili v župnijski cerkvi v Dramljah. Ob Ireni so zaigrali njeni vnuki. Dogodek je požel izjemen aplavz in v svoji prisrčnosti še vedno odmeva.
StO
Foto: GrupA

narocite-nt