Miha Mazzini: “So stvari, ki jih je treba povedati zdaj.”

8:46

Film Izbrisana režiserja Mihe Mazzinija je po slovenski turneji krenil še v hrvaške kinematografe, kjer po dobrih slovenskih odzivih žanje tudi pozitivne hrvaške kritike. Film scenarista in režiserja Mazzinija prinaša zgodbo o samski mamici Ani, ki v porodnišnici ugotovi, da uradno ne obstajata ne ona ne njen novorojenček, saj je ni v računalniških sistemih. Je zgodba o tem, kaj se je dogajalo Slovencem, rojenim na napačnem koncu razpadle države, ki so jim v 90. letih na upravnih enotah luknjali osebne izkaznice. 25.671 izbrisanih Slovencev je z Mazzinijevo pomočjo dobilo čustveno zgodbo, ki napeto prikazuje, kako moraš biti neviden in pohleven, da lahko zaradi napake sistema sploh živiš in deluješ. »To temo odpiram tudi zato, ker se 25 let ni nič naredilo,« je povedal režiser, ko smo ga ujeli po celjski premieri Izbrisane.

Miha Mazzini, režiser filma Izbrisana foto:Edi Einspieler/Sherpa
“Slovenski kulturni sistem je samo vzporedna oblika socialnega sistema. Omogoča čim boljše preživetje čim večjemu številu ljudi. Za prejšnji film sem dobil klic s kulturnega ministrstva, naj nikar ne pozabim, kdo mi dodeljuje status in plačuje prispevke.”

Film Izbrisana je imel že precej projekcij po Sloveniji. Kakšni so bili odzivi gledalcev?
Tisti, ki pridejo, niso razočarani. Kjerkoli je naša ekipa gostovala, tudi po Evropi, vseeno, ali v Nemčiji ali Srbiji, povsod je bil dober odziv občinstva.

Glede na to, da so izbrisani tema, o kateri nihče ne bi rad govoril, še najmanj politiki, me zanima, ali ste dobili kakšen odziv od slovenskih politikov in zakaj ste se odločili, da boste Slovence nagovorili s to temo?
Odzivov slovenskih politikov nisem dobil, sploh nisem dobil kaj veliko odzivov, razen če upoštevamo grozilne elektronske pošte. Bilo je nekaj politikov, ki so mi rekli, da si niso predstavljali, da bo zakon, ki so ga sprejeli, povzročil takšno stanje. Na političnem področju se je pokazalo, da desnica molči, kar je super strategija, a levičarji so znoreli, ker temo odpiramo zdaj, ko ni treba. Slišal sem celo bedast argument, da bi rabili več podatkov.

Zdaj se tudi v znanstvenem svetu veliko govori o epigenezi in stvareh, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Če ena ne razreši problema, čaka naslednjo. Jaz, ki sem odraščal ob versko blazni stari mami in sem znal sveto pismo na pamet, sem si ob tem rekel: »Ej, saj sem to nekje že bral.« Zato sem ponovno vzel v roke sveto pismo in tam je zapisano nekako tako, da je Bog rekel, da bodo vnuki trpeli zaradi vaših grehov. So stvari, ki jih je treba povedati zdaj, ne pa čakati, da bodo naši vnuki pospravljali za nami.

Koliko Slovenci sploh poznamo genezo problema izbrisanih? Ali so še vedno prisotna posploševanja, da ljudje enostavno niso želeli slovenskega državljanstva in so špekulirali?
Mislim, da se tudi v 25 letih o tem problemu nismo veliko naučili. A vseeno sem bil prijetno presečen, ko sem zadnjič na Wikipediji zasledil detajlni popis zgodovine izbrisanih. Sam se želel napisati intimno zgodbo, ker le-ta ni bila zapisana oziroma širše predstavljena. Obstajajo dokumentarni zapisi ljudi, veliko je različnih podatkov, a čustvenih zgodb je zelo malo. Zagotovo je to neprijetna tema, ki v nas sproža tudi neprijetne občutke. Žal se je razširila med Slovenci kot nekakšna plesen. Vlada Lojzeta Peterleta je izbris naredila, Igor Bavčar, tedanji minister za notranje zadeve, je izvedel izbris. Naslednja vlada pod vodstvom dr. Janeza Drnovška ni nič spremenila, vsi so prelagali na kasneje in na drugega. Ko je slovensko ustavno sodišče leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, so politiki kolektivno krivdo prenesli na ljudstvo, da se naj na referendumu odloči o človekovih pravicah. Izbrisani so na referendumu padli in tako so postali dobesedno naša skupna krivda.

Torej so izbrisani tabu tema, s katero se politiki ne želijo ukvarjati. Kolikor sem sledila, ni bilo nikogar v kranjsko gledališče na predstavo 25671 Oliverja Frljića, na predstavo o izbrisanih. A je res tako težko priznati, naredil sem napako oziroma naredili so jo moji predhodniki, zdaj jo popravljam in gremo naprej? A ni bistvo demokracije tudi sprejemanje odgovornosti?
Spominjam se, da je Borut Pahor v času svoje vlade pogosto rekel, da prevzema polno odgovornost, a nikoli ni odstopil in nič naredil za svoja dejanja ter je tako uničil še zadnje sledi odgovornosti v Sloveniji. Dejstvo je, da so bili izbrisi tudi drugod po svetu. Zadnji takšen izbris v Evropi je bil pred nekaj leti v Angliji, ko se je prva generacija jamajških priseljencev želela upokojiti. Ko so poskušali urediti papirje, jih je država namesto urejenih pokojnin deportirala na Jamajko. A ker ima Anglija razvito demokracijo, kjer odgovornost ni neka fraza, je minister, ki je sprejel takšen zakon, takoj odstopil. A birokracija je organizem, ki se poskuša razmnoževati in ne spreminjati. Zato je tudi v Angliji trajalo nekaj let, preden so se opravičili in šele letos začeli nakazovati odškodnine. Nevarno je sprejeti zakon, ker ga je kasneje težko spremeniti.

Izbrisana je bila najprej scenarij, nato roman in na koncu film. Ali ste temo bolje predstavili s filmom?
Roman je stranski produkt tega, ker nisem želel, da gre moje delo v nič, saj je najprej kazalo, da filma ne bo, ker nismo dobili financiranja.

Zakaj ste se odločili, da boste v filmu dali ravno ženski vlogo osebe, ki se je odločila, da ne bo nevidna? Poleg tega ste ji dali v romanu ime Zala, v filmu Ana, čisto pravo slovensko ime.
S slovenskim imenom sem želel opozoriti, da so to ljudje, ki so živeli večino svojega življenja v Sloveniji ter niso o sebi drugače razmišljali kot o prebivalcih naše države. Da se zgodba dogaja v porodnišnici, ima nekaj simbolike s posebnimi obredi ob porodu. Takrat se zasebnost in družbenost srečata. Ženska se odpre in iz nje pride nov državljan. Dejansko je resnica, da so obstajale ženske, ki so ravno ob porodu ugotovile, da ne obstajajo, da jih ni več v registru slovenskih državljanov. Veliko je tudi pričevanj, da so jih direktorji porodnišnic pogosto evidentirali kot turistke in ko so sorodniki prinesli denar za porod, so jih spustili iz porodnišnice. Če bi kdo poklical policijo, bi šlo tako naprej, kot je bilo predstavljeno v filmu.

Miha Mazzini, režiser filma Izbrisana foto:Edi Einspieler/Sherpa
Miha Mazzini: »Slovenski politiki se zaradi odsotnosti tradicije demokracije ne znajo spoprijemati z odgovornostjo«

Ta prizor z rojevanjem si nekako predstavlja, a težje si predstavljam, kako ljudje niso več mogli vstopiti v svoje stanovanje.
To se je resnično dogajalo. Kajti če si izbrisan, moraš biti tiho. Ker če ste nevidni, ne morete poklicati policije. Žal so nekateri sosedje izbrisanih to njihovo nevidnost izkoristili, vdrli so jim v stanovanje in jim zamenjali ključavnice. Ko si odvisen od dobrote sosedov in tujcev, se zgodi marsikaj nepredvidljivega. V času Stalinovih čistk je bil zelo velik odstotek prijav od sosedov, ki so želeli dodatno sobo ali stanovanje.

Če citiram nekaj stavkov iz filma: “Gospa ne morem pomagati, takšen je sistem… Oziroma jaz sem tukaj v službi in se držim zakonov… zakone je potrebno spoštovati, ker če se jih ne bomo, bo svet šel v k*****, rad bi pomagal, a imam zvezane roke …” Zmotilo me je to prelaganje odgovornosti na nekoga drugega, višjega po rangu. V filmu ste dali besedo uradniku, ki je naredil nekaj več, kot se je od njega pričakovalo.
Ko sem bral pričevanja izbrisanih, sem lahko razbral, da je bilo po določenih občinah veliko odvisno od uradnikov. V nekaterih je bil teror, drugje ne. Veliko uradnikov mi je povedalo, kako so pomagali izbrisanim. To je meni najbolj grozno, ko država ne garantira več zame, postanem odvisen od dobrote tujcev. To ni položaj, ki bi ga komu želel. Če ste izbrisani, lahko samo prosite za uslugo, ki je ne morete vrniti.

Kako ste izbirali igralce za film? A v Sloveniji nimamo drugega igralca, ki bi upodobil ljubimca, kot Sebastijana Cavazzo?
Sebastijan je res izbira na prvo žogo. A damam je takoj jasno, zakaj je bila glavna junakinja intimna z njim. Kajti gledalka reče: “Oh, jaz bi tudi!“ Ne potrebujem prizorov, kjer bi razložil, zakaj ste bila skupaj. V filmu sploh sodeluje prva liga slovenskih igralcev, ki jih seveda upravičeno težko dobite za nekaj minut igranja v določenem filmu. Upam, da so prišli zato, ker sem jaz poklical. Dejstvo je, da je Sebastijan trenutno zelo zaseden igralec, tudi na prostoru nekdanje Jugoslavije, in sem še toliko bolj ponosen, da je sodeloval v filmu.

V knjigi, tega v filmu niste dodali, ste zelo okrcali uveljavljenega pisatelja, ki bi lahko pomagal izbrisanim s svojim ugledom, a ko pride zgodba do njega, se sklicuje, da ničesar ne more narediti, saj je zaposlen v državni službi. Ker če vas spet citiram, so nekateri pisatelji zelo dobro plačani pri nas za to, kar zamolčijo.
To je odločitev vsakega pisatelja, do katere točke bo molčal. Slovenija je majhna in tukaj se vsi poznamo, zato ne sme priti do zamer. Pogosto mi generacija mladih kritikov, ki so stari trideset ali še nekaj let več potoži, da je njihov največji šok na literarnem področju, da če so koga kritizirali deset let nazaj, je še toliko let kasneje vedno čutiti maščevanje. Vse je zavedno zapomnjeno. To je problem majhnih družb. Ko so izbrisani hoteli korak naprej in so šli na evropsko sodišče za človekove pravice, niso mogli dobiti odvetnika, ki bi jih zastopal, razen Matevža Krivica, ki je z njimi že ves čas. Zastopali so jih italijanski odvetniki, ker si slovenski zaradi svojega ugleda niso upali. Če sva še pri pisateljih, potem dodajam, da je slovenski kulturni sistem samo vzporedna oblika socialnega sistema. Omogoča čim boljše preživetje čim večjemu številu ljudi. Za prejšnji film sem dobil klic s kulturnega ministrstva, naj nikar ne pozabim, kdo mi dodeljuje status in plačuje prispevke. Kasneje sem se odločil za redno službo, da ne bi poslušal več teh očitkov. Jaz hodim v službo in se mi treba ukvarjati z medkulturniškim šahiranjem, kdo je s kom.

Ker zastonj kosilo ne obstaja, ne!
Ne obstaja, to je jasno. To mora vedeti vsak slovenski kulturnik, ker ko bo povzdignil glas, ga bodo poklicali.

Miha Mazzini, režiser filma Izbrisana foto:Edi Einspieler/Sherpa
“Zdaj so prelomni časi v marsičem in za voditelje bi potrebovali ljudi, ki imajo najboljše strateške rešitve. Žal pridejo do izraza najglasnejši in ne najboljši.”

Vaše kolumne na spletni strani Siol.Net so že nekaj let redna rubrika in že nekaj let dobro brane. Mislim, da že skoraj vsa Slovenija pozna vaše razmišljanje o slovenskih “maminih sinkih”.
Ta kolumna je podrla standarde uspešnosti. Najprej je bila res noro dobro brana, ljudje so jo brali leta in leta. Nato so jo določeni kopirali na svoje bloge in so me najprej navajali kot avtorja, potem so nehali. Nazadnje je kolumna krožila po elektronski pošti brez mojega podpisa, takrat sem jo dobil tudi jaz. Nekoč celo s pripisom: »Mazzini, tako se pišejo kolumne in ne kretenizmi, ki jih ti pišeš.«

Ali nastaja kakšen nov roman oziroma s čim se zdaj ukvarjate?
Roman bo izšel pred poletjem. Rad bi še snemal, saj sem zelo užival. Ko si mlajši, delaš za svoj ego in dokazovanje. Pri mojih letih, če si psihično normalno dozoreval, pa delaš za čim boljši izdelek. Pri Izbrisani je bilo krasno na snemanju. Imel sem dobro ekipo in dovolil sem ji, da je delala po svojih najboljših močeh.

Vam ne zmanjka idej za kolumne? Se še niste naveličali analizirati zmot slovenskega naroda?
Z leti se je moje polje zanimanja razširilo. Glede slovenstva sem spoznal, kakšna so pravila igre, zato me zdaj bolj zanima zahodna civilizacija, saj živimo v prelomnih časih globalizacije, robotizacije, menjave globalne velesile. Ključno vprašanje, ki si ga zastavljamo, je, ali bodo naši otroci živeli bolje kot jaz. Zahodna civilizacija na to vprašanje odgovarja z ne, naslednja generacija bo živela slabše in takrat stopi na plan osnovno čustvo, to je strah. Strah povzroči rojstvo nacionalizmov in populizmov. V Aziji ali Afriki so prebivalci prepričani, da bodo njihovi otroci živeli bolje, in imajo paleto drugih čustev. Zdaj so prelomni časi v marsičem in za voditelje bi potrebovali ljudi, ki imajo najboljše strateške rešitve. Žal pridejo do izraza najglasnejši in ne najboljši.

Imamo rešitev?
Seveda je nimamo. Slovenija je tako majhna država, da četudi se vsi spremenimo v plastiko, se v svetu to nikjer ne bo poznalo. Po drugi strani je prednost majhnih držav, da če bi se znali dogovoriti, bi nam bilo lepo. Poglejte primer Liechtensteina ali Švice. Slovenija ima lokalno težavo, to je odsotnost tradicije demokracije. V demokraciji pač lahko tudi s tistim, s katerim se ne strinjaš, najdeš skupno rešitev. Včasih se je treba znati opravičiti in kaj narediti tudi za drugega.

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: SHERPA

narocite-nt

Deli