Mir za dušo in najboljša hrana za telo prideta s kmetije, ki je blizu

Jože Ledinek, predsednik Združenja ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica

14:50

»Že pri kavi se začne,« se nasmeji, ko na mizi zadiši iz skodelice. »Če izberete ekološko kavo v zrnju in jo sami zmeljete, boste dobili prvovrstno, zares dobro in tudi cenovno zelo ugodno kavo.« Jože Ledinek je ekološki kmet, ki bi rad ljudem povedal, da lahko že z majhnimi spremembami življenjskih navad živijo bolj umirjeno, bolj kakovostno in vse to včasih celo ceneje, kot so vajeni.
SAŠKA T. OCVIRK

Jože Ledinek, ekološki kmet - 25.9.2019 poslana na NT
Jože Ledinek, ekološki kmet  (Foto: SHERPA)

Obiskal nas je po svojem sestanku. Organizacijske priprave na bio dan v Celju so na višku. Moči za enega večjih jesenskih dogodkov v mestnem središču so združili mestna občina, zavod Celeia in Združenje ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica. Četrto oktobrsko nedeljo bo knežje mesto gostilo ponudnike ekološke hrane, domače kulinarike, etno glasbe in plesa ter seveda ljudi, ki jim je mar za zdravje, lokalno gospodarstvo in prihodnost naših otrok.
»Združenje ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica letos praznuje dvajset let. Brez vseh predanih članov, občin, kmetijsko-gozdarske zbornice in njenih zaposlenih nam v tem času ne bi uspelo narediti toliko pozitivnih premikov na tem za širšo družbo in človeštvo tako pomembnem področju.«
Pravite, da se obeta odmevna prireditev, tudi zato, ker so vaša prizadevanja v Celju velikodušno podprli.
Zgodbo z dnevom ekološke ponudbe, z bio dnevom, če hočete, smo začeli graditi v Slovenj Gradcu. Takrat ni veliko ljudi verjelo vanjo. Na srečo nas je podprl župan, ki je v tem videl dolgoročno perspektivo. Vseeno je bilo na začetku precej klavrno. Pet let je trajalo, da se je prireditev zares prijela. Ker smo vztrajali, imamo danes res krasen vseslovenski praznik ekoloških kmetij Slovenije. Obisk je vedno večji, vedno večje je tudi zanimanje ponudnikov. Pred dnevi smo podobno prireditev organizirali v Laškem, odziv je bil zelo dober. 20. oktobra jo bomo v Celju. Želim si, da bi imeli eko dan v vsakem slovenskem mestu.
Po možnosti ne samo en dan v letu?
Res je. Ne samo en dan. To bi morala biti stalnica in najbolj običajna pot, da se vsi oskrbimo z lokalno pridelano ekološko hrano.
Vi ste na nek način mestni otrok, ki ga je navdušilo kmetijstvo.
Do desetega leta sem živel na manjši kmetiji, od koder smo se preselili v mesto. Tista domačija se je pridružila žalostni statistiki propadlih in opuščenih kmetij. V Sloveniji to doleti vsak dan katero. Potem sem spoznal sedanjo ženo, ki je doma s kmetije. Ustvarila sva si družinico. Živeli smo v bloku. Njenim staršem sva hodila pomagat in leta 2001 se je njen oče odločil, da nama bo predal kmetijo. Kmetija je bila opuščena in treba je bilo vse na novo zgraditi. Tako smo se pred štirim leti končno lahko preselili na kmetijo. Zemlja je bila zaspana in kmetija neopremljena. Govorilo se je celo, da so se v nekem obdobju v petih letih zamenjali kar trije lastniki. Če so posejali 50 kilogramov pšenice, je namreč niso niti toliko poželi. Tako nerodovitna je bila prst. Meni je bil to še večji izziv. Ravnanje z zemljo mi je predstavljalo tudi prispodobo in šolo življenja. Pri kmečkem delu lahko vidimo, kako velik vpliv ima vsako naše dejanje. Na nekem travniku so rasle ogromne količine rmana. Zavedal sem se, da ga po oranju in potem ko bomo dodali apnenec, ne bomo več videli. Z vsakim posegom v strukturo spremenimo tudi vsebino. Ponosen sem, da so naši travniki še danes polni cvetja. Ne gremo se novodobnega kmetijstva, kjer travo kosijo tako pogosto, da niti približno nima časa zacveteti, kaj šele semeniti. Posledično čebele in žuželke nimajo paše in tako se cel sistem počasi ruši.

Celoten intervju preberite v tiskani izdaji Novega tednika 3. oktobra 2019.