Mizarska delavnica pod kožo leze že šesti generaciji

Na čelu žalskega mizarstva Strahovnik že peta generacija – Nekoč serijsko izdelovali lesene zaboje za hmelj in hladilne škatle za pivo, danes sta njihovi dejavnosti pohištvena oprema in navtični program

14:15

Članom žalske družine Strahovnik po žilah teče mizarska kri. Mizarski dejavnosti ostajajo zvesti že 140 let. Danes podjetje vodi Domen Strahovnik, ki mu je je še vedno v veliko pomoč oče Drago. Osredotočata se predvsem na notranjo opremo, a njuna velika ljubezen ostaja navtični program. Do zdaj sta izdelala kar nekaj pohištva za jahte in jadrnice, prva v nizu je bila kar njihova lastna jadrnica, na kateri sta se učila jadrati mlajša sinova Gašper in Luka, ki še danes ostaja zvesta temu športu.

_MG_3968Zametki Mizarstva Strahovnik, ki se nahaja v žalskem mestnem središču, segajo v leto 1878, ko se je s tovrstno dejavnostjo začel ukvarjati Dragov praded Bernard Strahovnik. O najzgodnejših začetkih še danes pričajo številne ohranjene diplome z različnih razstav in velik plakat z odtisnjeno letnico ustanovitve. »Praded je bil za tiste čase zelo napreden. Želel je celo postaviti parni batni stroj, s katerim bi poganjal delovne stroje v delavnici. A mu tega trški veljaki niso pustili, ker so se bali, da bi lahko zagorele strehe, ki so bile v tistem času pokrite še s slamo. In tako so še naprej delali ročno,« pojasni Drago Strahovnik, ki so mu o prednikih veliko pripovedovali starši, še posebej mama Ana, ki je še danes pri 95 letih dragocen vir informacij.

_MG_4017V začetku 19. stoletja je dejavnost prevzel Bernardov sin Karel Strahovnik, ki se je za mizarja izučil leta 1899 in je nato v naslednjih nekaj letih znanje nabiral v Gradcu in okolici, kjer je kot pomočnik hodil od mizarske delavnice do delavnice. S tem je nabral veliko izkušenj in spoznal navade drugih mizarjev, kar mu je kasneje izjemno koristilo za delo v domači delavnici, ki je veljala za eno naprednejših v tistem času v Spodnji Savinjski dolini. Znana je bila po serijskem izdelovanju lesenih zabojev za prevoz hmelja v Ameriko. Med zanimivejšimi izdelki so bile tudi hladilne omare za pivo, ki so bile izolirane in obleče s pločevino, da so lahko pivovarji vanje dajali led. Tako kot danes so bili ves čas zvesti izdelovanju pohištva in ostale lesene notranje opreme.

Nacionalizacija slabše kot ogenj

Do druge svetovne vojne je posel cvetel, po njej je nastopilo težko obdobje nacionalizacije, ki je Strahovnikove skoraj spravilo na kolena, a se niso dali. Kljub temu da jim je takratna povojna oblast pobrala vso mizarsko opremo, niso obupali in so še naprej vztrajali pri mizarjenju. V svojo lastno delavnico so se vrnili leta 1951, ko so morali zaradi »izropane« opreme dejavnost postaviti povsem na novo. Po odpadih so iskali še morebitne uporabne dele, s pomočjo katerih so stroje na električni pogon izdelovali sami. Ves čas je bilo v delavnici zaposlenih do pet delavcev, manjkali niso niti vajenci, ki so bili nekoč značilni za vse mizarske mojstre. Še posebej dobrodošli so bili Strahovnikovi. Dragov oče Karel Strahovnik je bil namreč obenem učitelj strokovnih predmetov v vajenski šoli. Povsem samoumevno je bilo, da bo po njegovih stopinjah šel tudi njegov sin, ki je očetu začel pomagati, ko je bil star štiri leta. »Ker sem bil še tako majhen in nisem dosegel do skobeljnika, je oče na dva ›štokerla‹ položil desko, na kateri sem stal, da sem videl na pult. Potem pa sem prijel oblič v roke in gremo. Zabijal sem, žagal … Pri sedmih letih sem naredil zaboje za rože. Pri dvanajstih sem si pri delu pomagal že s stroji,« se nostalgično spominja Drago Strahovnik, ki se je po končani tehnični šoli zaposlil v očetovi mizarski delavnici, ki je delovala do leta 1972, ko se je njegov oče odločil, da jo bo zaprl, a ohranil popoldansko obrt. Drago se je medtem zaposlil v Gorenju, kjer je napredoval do vodje razvoja kuhinjskega pohištva, sodeloval pri oblikovanju jugoslovanskega standarda za njegove dimenzije in ob delu dokončal lesarsko fakulteto. »Po ukrepu družbenega varstva leta 1982 v podjetju se nisem več počutil dobro. Dokončal sem projekte in leta 1984 obudil družinsko mizarsko delavnico, ki je bila takrat po očetovi smrti zaprta dve leti.«

_MG_4027Zaljubljeni v jadrnice

Vsem družinskim članom je že od nekdaj blizu morje. Njihova ljubezen se je počasi začela odražati tudi v njihovih izdelkih. Ukvarjati so se začeli z izdelovanjem in obnavljanjem notranje opreme za plovila. Njihovi naročniki prihajajo iz vse Slovenije in tudi širše. Opremili so tudi lastno osem metrov dolgo jadrnico, s katero so se nato udeleževali regat. »Srečen si, ko jo kupiš, a najsrečnejši si, ko jo prodaš,« se pošali Žalčan, ki je za tovrsten šport navdušil vse tri sinove, najmlajša dva, Gašper in Luka, sta z njim povezana tudi profesionalno. Pri osmih letih sta začela jadrati v razredu optimist. »Rasla sta, vedno večje barke sta potrebovala. Ko sta prišla do jadralnega razreda 470, smo kupili poškodovano jadrnico in jo obnovili.« Postala sta celo mladinska državna podprvaka. Danes, ko sta stara štiriintrideset let, sta v trenerskih vodah. Ob tem se eden kot navtični arhitekt ukvarja z oblikovanjem in s konstruiranjem bark, drugi je »skipper« in ladijski strojnik.

CELOTEN PRISPEVEK PREBERITE V AKTUALNI ŠTEVILKI NOVEGA TEDNIKA

_MG_3961
Vodenje mizarske delavnice je v zadnjih letih v domeni najstarejšega sina, osemintridesetletnega Domna.
_MG_3981
Svoj »mizarski« kotiček ima tudi Lidija, ki izdeluje svojo linijo lesenega nakita. Vse skupaj se je začelo povsem po naključju.

ŠPELA OŽIR, foto: GrupA

narocite-nt

Deli