Mogočna trdnjava med bujnimi vinogradi

Grad Riegersburg je največja znamenitost avstrijske vzhodne Štajerske

11:43

Z načrtovanim sobotnim družinskim izletom na grad Riegersburg smo pravzaprav skušali opraviti popravni izpit. Ko smo pozimi obiskali odlično čokoladnico Zotter v neposredni bližini tega gradu, zanj namreč niti vedeli nismo. Izkazalo se je, da smo s tem »popravcem« dobili izjemno pristen in presenetljivo bogat vpogled v tamkajšnje dogajanje v 17. stoletju, ki so ga zaznamovali turški vpadi in čarovniški procesi.

sl37-grad
Avto smo parkirali ob vznožju griča, na katerem stoji ta »najmočnejša trdnjava krščanstva«, kot grad opisujejo zgodovinski viri. Soglasno smo se odločili, da se bomo na vrh 482 metrov visoke vulkanske skale, na kateri kraljuje, podali peš. Odločitev ne bi mogla biti bolj pravilna. Že vzpon je bil doživetje zase, zlasti v tej jesenski soboti, ko nas je ves čas opajal vonj zrelega grozdja. Okolice gradu namreč ne krasijo bogati cvetlični nasadi ali brezhibna angleška trava, marveč obilje neštetih vinskih trt.

Nikoli zavzeta zgradba
Grad je bil prvič omenjen leta 1122. Takrat ga je zgradil Rüdiger von Hohenberg, odtlej so ga stalno povečevali. Današnjo veličastno podobo, ki jo lahko občudujemo iz vseh strani, od koder je omogočen pogled nanj, mu je dala baronesa Elisabeth Katharina von Galler, znana kot »Gallerin«. Ta mogočna zgradba je v času turških vpadov služila kot utrdba za prebivalstvo in nikdar ni bila zavzeta. Od leta 1822 je v lasti družine Liechtenstein.
Ob vzponu smo šli skozi nekaj dobro ohranjenih zaščitnih vrat, ki so zavojevalcem preprečevala dostop do grajskih prostorov. Skozi številne strelne line in obzidje se nam je na vse strani odpiral pogled na okoliške griče, porasle z gozdovi in zasajene z vinogradi. Vmes smo se ustavili še pri čebeljih panjih, na viteškem polju in spominskem vojnem pokopališču. Tam je postavljen tudi pranger, ki so ga moji fantje z navdušenjem preizkusili.

Domiselni prehodi
Tik pred vstopom v grajsko poslopje je treba najprej prečkati širok in globok jarek. Oskrbniki gradu ga niso napolnili z vodo, marveč so ga pustili zarasti s travo. Kot svojevrstno zanimivost tam gojijo nekaj prašičev in kuncev. To je bila ponovno točka, od koder je bilo treba otroke spraviti z dobršno mero prepričevanja. Drugi jarek je napolnjen z vodo, v kateri plavajo precej velike ribe. Ko je moja mladež pogledala navzdol, je priznala, da ne bi želela pasti v to grajsko past.
Ko smo končno prišli do poslopja, smo se sprehodili skozi tri sodobno urejene muzejske zbirke. V grajskem muzeju je predstavljena zgodovina gradu iz 17. stoletja, pestra zaradi turških vpadov in čarovniških procesov. Meja Osmanskega cesarstva je bila od gradu oddaljena zgolj dvajset kilometrov. Zgodovinski viri pričajo, da je imela gospoda tega gradu v 17. stoletju 1.500 podložnikov, ki so večinoma živeli v skromnih razmerah. Morali so delati za graščaka in plačevati različne davke, kot protiuslugo pa so v primeru turške vojne dobili zavetje na gradu.

Ženski zgodbi
Ves čas se v muzejskih zbirkah prepleteta zgodbi žensk, ki sta vsaka po svoje povezani z Riegersburgom. Prva je že omenjena baronesa »Gallerin«, ki je pomembno zaznamovala svoje obdobje na gradu. Dvakrat je ovdovela in se ločila od tretjega moža, ki je bil trideset let mlajši od nje. Na interaktiven način je prikazan njen spor z glavnim župnikom Riegersburga. Očitala mu je, da je slab in da ji nasprotuje. Projekcije prikazujejo oba, kako obtožujeta drug drugega, in sicer vsak na svojem koncu sobe. In če je del mojih potomcev z odprtimi usti strmel v ta besedni dvoboj v jeziku, ki ga še ne razume, je par drugih majhnih oči strmel v baronesino posteljo z »nebesom«, majhne orgle iz leta 1675, lepo skrinjo in nosilnico.
Druga ženska je Katharina Paldauf, na največjem procesu v tistem času obtožena čarovništva. Muzej čarovništva nam podrobneje predstavlja mračno obdobje preganjanja čarovnic. Vrhunec je bil veliki proces v devet kilometrov oddaljenem Feldbachu (1673–1675). Takrat je bilo 95 žensk in moških obtoženih, da so pričarali neurje s točo. Za raziskavo teh čarovniških pojavov je takratni cesar imenoval vladnega komisarja, grofa Purgstalla, zeta baronese »Gallerin«. V sodni dvorani si lahko ogledamo sceno čarovniškega procesa, v vrtu čarovnic pa manjši nabor strupenih in nestrupenih zelišč ter rastlin. Ljudje so verjeli, da so čarovnice izdelovale mazila, da bi lahko z njihovo pomočjo letele na metlah. Ob naštevanju teh drobcev iz čarovniških zgodb je več kot trem mulčkom »stala dlaka pokonci«.

Otipajte in preizkusite sami!
Od blizu in na nazoren način nam muzejska zbirka prikazuje, kaj so bili strahovi in grožnje takratnega časa: neurja in toča, kuga in druge bolezni, divje živali ter Turki in Madžari. Brez olepševanj smo izvedeli, kakšno je bilo v tistih časih mučenje in kakšne so bile kazni. Do leta 1776 je bilo namreč mučenje zakonsko dovoljeno sredstvo za izsiljevanje priznanj domnevnih zločinov.
V muzeju orožja smo si ogledali oklepe, sablje, meče, puške in pištole najrazličnejših tipov. Za razliko od drugih muzejev, kjer sta dotikanje in fotografiranje razstavljenih predmetov prepovedana, je v tem muzeju posebej zaželeno, da obiskovalec predmete otipa in preskusi. Sinova sta tako rade volje preizkusila različne čelade.
Polni novih znanj o zgodovini, ki nam je sicer blizu, a obenem tako daleč, smo se ob koncu ogledov spustili nazaj v staro trško jedro. In ob tem modrovali, da je škoda, da takšnih ogledov ne moremo doživeti na naših tleh.

MRL

narocite-nt

Deli