Možgani so narejeni za učenje, ne pa tudi nujno za šolo, kot jo poznamo

S poznavalko možganov dr. Tino Bregant o njihovih zmožnostih in omejitvah

11:21

Po poklicu je zdravnica – specialistka pediatrije in doktorica nevropediatrije. Dodatno specializira fizikalno in rehabilitacijsko medicino. Trenutno je zaposlena v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani. Vedoželjnost in radovednost jo spremljata na vsakem koraku. Kot pravi, ostaja učiteljica in učenka. Predava na pedagoški in zdravstveni fakulteti ter sodeluje s fakulteto za šport. »Neprestano se učim od otrok, študentov, bolnikov, pa tudi od kolegov, učiteljev in profesorjev,« pravi naša tokratna sogovornica.
Dobili smo se v kavarni URI Soča, kjer si je sredi dneva utrgala uro časa za pogovor. Mladostna svetlolaska živih oči je ena tistih oseb, ki že ob prvem stisku rok človeku zlezejo pod kožo. O letih se ne ugiba, a človek težko verjame, da je njen sin že na pragu fakultete. Ima še dve hčeri. Je svetovljanka, ki se dobro počuti skoraj kjerkoli. Kot študentka medicine je delala v Romuniji in Avstriji, kot specializantka nevropediatrije in mlada raziskovalka v Veliki Britaniji. Z možem sta se kot mlad par s katrco odpeljala vse do Kitajske.
Pogosto slišimo, da je do sedmega leta, kar se tiče razvoja možganskih zmožnosti, vse narejeno ali vse zamujeno. Kako je v resnici s tem?
Možgani se tako kot vsa ostala tkiva začnejo razvijati ob oploditvi. A ker so tako zapleteni, za razvoj v resnici potrebujejo več časa kot druga tkiva. Ko se otrok rodi, niti slučajno še niso dokončno izoblikovani. Zorijo nekako do 25. leta oziroma do poznih 20. let. Takrat se razvojni procesi in zorenje končajo in hkrati se neizogibno začnejo procesi propadanja ter staranja. Z možgani je drugače kot s prstki na rokah in nogah, ki jih ob rojstvu starši preštejejo in si oddahnejo, da je vse redu. Možgani so ob rojstvu sicer oblikovani, vendar pa zaradi razvoja in izkušenj, ki še prihajajo, do neke mere ostajajo nepopisan list. Sčasoma postajajo večji in težji, spreminja se način njihovega delovanja, spreminja se število povezav oziroma sinaps. Določena področja se bolj razvijejo in postanejo učinkovitejša, druga nekoliko zakrnijo. Trditev, da je vse, kar je pomembno, treba narediti do vstopa v šolo, ne drži. Hkrati pa vemo, da sta razvoj in zorenje možganov povezana s kritičnimi obdobji, ki pa so široko odprta in dostopna za izkušnje v zgodnjem otroštvu. Kritična obdobja so namreč časovna okna, ko se določene stvari naučimo bolj učinkovito in z manj truda kot sicer. Enkratna sposobnost možganov je, da se preoblikujejo glede na izkušnje. To imenujemo plastičnost. Podobno kot plastelin – če vanj nekaj vtisnemo, se bo poznal vzorec. In z mladimi možgani je enako kot s svežim plastelinom – odtis je lepo viden, sijoč – temu rečemo razvojna plastičnost. So pa tudi starejši možgani še vedno sposobni pomnjenja in učenja – če skrbimo zanje, to ohranimo do pozne starosti, kar imenujemo plastičnost učenja in spomina. Razvojna plastičnost pa je najbolj izrazita v zgodnjem otroštvu. Takrat je je odprtih največ kritičnih obdobij. Obdobje dojenčka je kritično obdobje za razvoj zaznav – pospešeno se razvijajo sluh, vid, tip … Po petem letu je to že zelo zaprto področje. Če dojenček ali malček slabše vidi, je dobro, da čim prej dobi očala oz. da pokriva »boljše« oko. S tem prepreči, da bi slabše oko postalo leno in posledično tudi zares hudo slabovidno. Enako je s sluhom. Čisto drugače je, če otrok dobi polžev vsadek, ki je prva zares delujoča možganska proteza in omogoča sluh, pri enem letu kot pri osmih. Vsekakor je dobro, da ga gluh otrok dobi, preden bi sicer spregovoril prvo besedo. To pa zato, ker se s sluhom razvija tudi govor. Predšolsko obdobje je v nadaljevanju kritično za razvoj gibanja in gibalnih (motoričnih) spretnosti. Do vstopa v šolo otrok osvoji odrasle gibalne vzorce in jih v nadaljevanju ne spreminja veliko, razen če se posebej ukvarja z določenim športom in trenira. Za kognitivni razvoj pa je kritično celotno obdobje: od vrtca do šole. Ne moremo reči, da je pri sedmih letih že vse zamujeno. So pa za nekatere stvari mlajši otroci res bolj dojemljivi, postavljajo se temelji za kasnejše delovanje.

»Malo za šalo, malo za res: če hočete imeti dobre možgane, si morate »izbrati« dobre starše. Genetika je zelo pomembna. Pomembno pa je seveda tudi okolje: da je za nosečnico in kasneje otroka ustrezno poskrbljeno. To pomeni za novorojenčka dobro popotnico; vse ostalo je samo nadgradnja.«

Kaj je tisto, kar zavira razvoj možganskih sposobnosti pri otrocih?
Glede na vse, kar lahko gre pri tem narobe, je presenetljivo, da imamo vsi zdravi ljudje dokaj podobne možgane. Na srečo možganom njihova plastičnost omogoča tudi različne strategije, s katerimi lahko nadomestijo določene pomanjkljivosti. Oškodovanost možganov na nekem področju, npr. zaradi poškodbe ali obolenja, danes ni nujno takšen primanjkljaj oz. ne predstavlja takšne oviranosti kot nekoč.
Želimo si, da bi vsak lahko izkoristil svoje potenciale, s katerimi je bil rojen, zato poskušamo otroke spodbujati pri tem. Je pa morda tudi zato današnje okolje izjemno zahtevno tudi za otroke, ki so sicer včasih veljali za »zdrave«. Velja, da naj bi vsak lahko bil vse – kar pa ne drži. So pa zato starši in tudi okolje včasih precej neusmiljeni v svojih zahtevah, kaj naj bi otrok zmogel, kljub temu, da za to morda niti nima bioloških in okoljskih danosti. Verjetno tudi zaradi tega danes več govorimo o otrocih s posebnimi potrebami, ki to morda niti ne bi bili, če tega okolje ne bi tako zelo poudarjalo.
Ko se otrok rodi, so pred njim vse možnosti sveta. Ali res?
Ne čisto. Nimajo vsi otroci enakih genetskih predispozicij. Nekateri so bolj nagnjeni k športnim aktivnostim, drugi so bolj za intelektualno delo. Ta raznolikost nas bogati. Po drugi strani nas določa tudi veliko okoljskih dejavnikov: nekdo, ki je rojen v vojnem območju, ni za to prav nič kriv, bo pa mnogo težje uresničil svoje akademske želje. Da smo vsi lahko vse, je marketinška floskula. Iz tega sledi, da če ti slučajno ne uspe, si sam kriv, ker se nisi dovolj trudil. To ne drži za nikogar, kaj šele za otroke, ki imajo določena oškodovanja, ko gre za razvoj možganov.
Na srečo je večina otrok zdravih. Poligenske lastnosti (v pozitivnem in negativnem smislu) so v populaciji razdeljene po Gaussovi krivulji. Večji del ljudi se uvršča v sivo sredino, torej na noben način ne izstopajo. Le pri petih odstotkih populacije gre za odklon v dobro ali slabo stran. Veliki dosežki so redki; izjemni se zgodijo le izjemoma. Težava je, da smo danes tako zelo zahtevni, da tako ali drugače označimo vse otroke, ki na lestvici tipičnega razvoja že malo odstopajo.
Okolje sicer lahko zelo vpliva na razvoj, marsikaj lahko tudi spremenimo, genetike pa zaenkrat še ne. Za nekatere reči je to dobro, saj so npr. na Kitajskem v prenatalni selekciji potomcev dali izrazito prednost moškemu spolu. Danes pa ni deklet, s katerimi bi se ti fantje poročali. Si predstavljate, da bi si vsi želeli visokorasle košarkarske talente ali svetlolase deklice z modrimi očmi? Izgubili bi vso pestrost sveta, v katerem živimo, in to bi bilo škoda. Ni vse slabo, kar je drugačno.
Po drugi strani, pa smo že zakorakali v obdobje t.i. dizajnerskih otrok; sodobne tehnologije kot je CRISPR omogočajo izločitev genov iz zarodka, ki bi zarodku škodovali. Znanost danes marsikaj omogoča – potrebno pa je ohraniti kritični um in nenehno preizpraševati etične in moralne dileme, s katerimi se v luči nenehnega napredka srečujemo.
Na nekaterih področjih je vseeno dobro otroke spodbujati čim bolj zgodaj.
Na nekaterih res. Ko gre za učenje tujih jezikov, vsekakor. Novorojenčki so državljani sveta in so se sposobni naučiti kateregakoli jezika. To je povezano s kritičnim obdobjem za razvoj sluha in posledično govora.
To so na Harvardu dokazali tudi z raziskavami. V prvih mesecih otroci namreč zaznavajo vse glasove in zvoke, med osmim in desetim mesecem pa se njihovi možgani prilagodijo na prevladujoče jezikovne glasove iz okolja. Tako v tem obdobju kitajski otroci ne razlikujejo več angleških glasov in obratno. Kritično okno za razvoj govora se prične zapirati. Kljub temu pa so otroški možgani za učenje jezika v rosnih letih precej bolj dojemljivi kot kasneje po puberteti. Tudi odrasli se še vedno lahko naučimo tujega jezika, a to počnemo na drugačen način in z več truda. Če se jezika naučimo kasneje, so ta področja v možganih celo fizično ločena od predela, ki se aktivira ob govoru maternega jezika. V zgodnjem obdobju pa se ta področja prekrivajo. To ni nujno samo dobro, ker dvojezični otroci jezike tudi mešajo in ne govorijo vedno slovnično povsem pravilno. So pa po drugi strani sposobni izjemno hitrega miselnega preklapljanja. Če se v otroštvu naučimo več jezikov, to prinaša številne prednosti. Glavna prednost ni podvojeno število besed, pač pa sposobnost navezovanja raznolikih kulturnih stikov, lahko vstopamo v različne miselne sheme. In to v resnici bogati naše možgane.
Kaj pa pri športu? So tudi tu zaradi zgodnje spodbude otroci v prednosti?
Ne povsem. Američani so to vprašanje temeljito preučili. Nenazadnje je vlaganje v male športnike drago, zahteva veliko odrekanja in truda cele družine. Preučevali so udeležence olimpijskih iger in jih razvrstili na tiste, ki so trenirali od zgodnjega otroštva, in tiste, ki so začeli resno trenirati šele v obdobju pubertete. Ugotovili so, da bistvenih razlik ni, razen v primerih nekaterih športov (npr. gimnastika). Otroci, ki so začeli pozneje, so svoje vrstnike zelo hitro ujeli in zaostanek nadoknadili. Bili so tudi bolj motivirani, saj še niso bili vsega naveličani. Pogoj za uspeh pri športu pa je bila seveda dobra gibalna osnova. To pomeni, da so bili kot otroci aktivni na različnih področjih, da so se gibalno vsestransko razvili. Gibalne spodbude so bili torej deležni, vendar pa ne usmerjenega treninga le v eno disciplino. Otroke je treba spodbujati k raznolikemu gibanju, ponuditi jim je treba možnost, da osvojijo čim več veščin, pri čemer zelo zgodnje usmerjanje v en sam šport za večino otrok ni smiselno. Dobri trenerji to vedo in zato svoje varovance spodbujajo na različnih področjih.

Saška T. Ocvirk
Foto: SHERPA

Kako ohranjati možgane mlade v pozno starost, lahko preberete v intervjuju v Novem tedniku 19. oktobra 2017. 

Zdravnica Tina Bregant, URI Soča - 22.9.2017 poslana na NT