Na enem najslikovitejših gradov v Avstriji

Grad Ostrovica na avstrijskem Koroškem – Strateška lega in bogata zgodovina – V gradu muzej z bogato zbirko orožja in zgodovinskih listin

10:47

»Vauuuu …« je bilo vse, kar so otroci spravili iz sebe, ko smo pri St. Donatu zavili proti enemu najlepših avstrijskih gradov in smo ga ugledali na vrhu skalne vzpetine. Pogled nanj je res dih in besedo jemajoč.

sl45-grad1Če se mudite v Celovcu ali obiščete knežji kamen na Gosposvetskem polju, si vzemite še kakšno urico ali dve in se odpeljite do zgolj nekaj kilometrov oddaljenega gradu Ostrovica v bližini Šentvida pri Glini (St. Veit an der Glan). Že ko smo pred leti prvič obiskali ta čudovit grad, nas je s svojimi štirinajstimi obrambnimi vrati, skozi katera se lahko obiskovalci vzpenjajo na vrh, popolnoma prevzel. Prav tako tudi otroke, ki so šele ob tem gradu in razlagi, kako pestra je njegova preteklost, dobili pravi občutek, da se je na tem mestu v preteklosti »res nekaj dogajalo«.

Urban Jarnik, slovenski duhovnik, pisatelj, pesnik in jezikoslovec, je leta 1824 v metelčici napisal epsko pesnitev Ostrovica nepremagana. Je prva znana slovenska zgodovinska pesnitev, ki predstavlja poskus upodobitve junaškega dogodka v epskem besedilu. Opisuje, kako je tirolska grofica Margareta Krivousta oblegala grad Ostrovico, in v ospredje postavlja zvijačnost in modrost prebivalcev gradu.

Že stoletja v lasti ene družine
Ime gradu naj bi bilo slovenskega izvora in pomeni »vzpetino z ostrim vrhom – ostrovico«. Da je res tako, naj bi dokazovalo dejstvo, da je bila dežela Koroška v 9. stoletju (takratna Karantanija), ko je to ime prvič dokumentirano (listina Ludvika Nemškega iz leta 860), že povsem slavizirana. V omenjenem dokumentu je kralj več nepremičnin podaril salzburški škofiji, med njimi tudi dvorec pri Osterwitzu. V 11. stoletju ga je salzburški nadškof podaril spanheimskim grofom. Začetnik novega rodu z vzdevkom von Osterwitz je bil Ceizolf Spanheimski. Na Ostrovico so se ob pogostih turških vpadih zatekali okoliški prebivalci in se skupaj z vojaki borili proti osvajalcem. Njegova rodbina je dvorec dedovala do druge polovice 15. stoletja, ko so Turki v odprtem boju na polju zajeli Georga von Osterwitza. Ta je kasneje umrl v turškem zaporu.

Georg Khevenhüller je v oporoki v 16. stoletju zapisal, da družina nikoli ne sme ostati brez tega gradu, ne s prodajo, ne s podaritvijo, ne z izposojo, kot poročno darilo ali z zastavo z delitvijo, niti naj na kakršen koli drugačen način ne poteka zmanjševanje posesti. Potomci so to željo ves čas upoštevali.

Dvorec je takrat postal last cesarja. Ta ga je leta 1509 zastavil krškemu škofu, ki je začel grad prenavljati, po njegovi smrti pa je njegovo delo nadaljeval Krištof Khevenhüller. Sin Johann je ob vznožju postavil gospodarska poslopja in od takrat do danes je dvorec v dedni lasti Khevenhüllerjev. V 16. stoletju je ta družina porabila ogromno finančnih sredstev, da je grad dogradila, utrdila, postavila vrsto obrambnih vrat in mu dala podobo, kakršno občudujemo še danes.

Nekoč nepremagljiva obrambna vrata
Ko se po plačilu vstopnine odpravimo na kratek, približno petnajstminutni vzpon na vrh (ta čas se seveda ob neskončnih vprašanjih malih radovednežev lahko tudi občutno podaljša), gremo skozi štirinajst obrambnih vrat. To je tudi največja zanimivost gradu. Vrata so v času, ko so bila zgrajena, predstavljala tehnološki višek, saj je osvajalec ostal izpostavljen napadom z vseh strani. Vsaka vrata imajo svoje ime po kateri od značilnosti. Tako prečkamo vrata praporščaka, stražarska, ladijska, angelska, levja, moška, Khevenhüllerjeva, pokrajinska, Reiserjeva, orožna, zidna, mostna, cerkvena in Kulmerjeva vrata. Še vedno je dobro ohranjenih veliko fresk na teh vratih, verskih simbolov, reliefov. Posebna zanimivost so tudi strelne odprtine, skozi katere je bilo mogoče streljati samo poševno navzdol. Nekaj vrat je imelo tudi dvižni most. Še vedno lahko vidimo tudi odprtino, skozi katero so branitelji gradu zlivali vrelo olje na osvajalce ali na »volčje« jame, ki so bile polne zveri.
Na poti na vrh gradu smo mimogrede postali za trenutek še svatje, saj se je prav v tistem sobotnem popoldnevu v grajski cerkvi poročil mlad par. Na vrhu smo si oddahnili, se v grajski restavraciji najprej odžejali in posladkali z obveznim domačim jabolčnim zavitkom, zatem pa smo si ogledali še muzej orožja in listin, otroci pa so z odprtimi usti in velikimi očmi občudovali portrete nekdanjih plemičev. Med temi tudi portret sedanjega lastnika gradu Ostrovica Karla Khevenhüllerja-Metscha.

MRL

narocite-nt

Deli