Na potep z družino Peperko

16:10

Težko je verjeti, a letošnjo pot smo začeli tam, kjer smo končali lansko. Utrujeni in s krči, saj smo se iz Bolgarije privlekli z zadnjimi atomi močmi in s trebušno virozo. Kakšen neverjeten spomin izrisuje telo … Tihi, neješči, zaskrbljeni, sumljivo mirni in sitno čistunski.
Blanik in čmelak s Češke
Na začetku so nas vsi semaforji gledali rdeče in deževalo je kot iz škafa. Nič kaj obetaven začetek, kljub svežim rogljičkom babice Darje in kljub zajtrku pri babici Urši, kljub Magnificu in polnim zalogam hrane ter vode in v piko pospravljeni Milici. Nič kaj obetaven začetek.
In čisto zares nas niso sprostili niti odličen postanek ob urejenem jezeru v Avstriji niti robinzonski večer ob ognju ter mirna noč ob češkem vodnem zajetju na reki Thaya. Niti labod, ki je priplaval k nam v prvo jutro in ga je Jaroš kdo ve od kod začel klicati: »Mitja, Mitja!« Kanček veselja nam je na obraz narisala pot, ki smo jo speljali mimo mesta Kunovice, kjer izdelujejo jadralna letala Blanik, in mesta Zlina, kjer izdelujejo motorna letala, med drugimi tudi znamenitega čmelaka. Vendar se je slikovita stranska, pravzaprav vinska cesta, ki smo jo pogumno izbrali, vlekla kot kurja čreva in šele popoldne smo prišli do Zlina in letališča in … zaprtih vrat podjetja Zlin Aircraft. »Co to hledate, vidim, da blodite,« nas je nagovoril prijazen vratar in pojasnil, da imajo zaradi kolektivnega dopusta zaprto.
Poljski Žar
Z dolgimi nosovi smo torej šele pozno popoldne prečkali češko-poljsko mejo in prespali na kopališču ob jezeru Miedzyebrodzie s pogledom na letališče Žar. Izjemno letališče s stezo, speljano v hrib tik pod smučišče, kjer je še danes center za letenje v gorah.
Naslednji dan smo letališče Žar tudi obiskali in kot se za letališke domačine spodobi, nihče od njih ni niti trenil z očesom niti dal kakršnegakoli znaka, da nas je opazil. To sem že nekajkrat doživela, ker pač nisem »posvečena« v letenje in z otroki, dirjajočimi okrog letal, predstavljam dejavnik tveganja, ampak za Miho je bilo to prvič in je bil precej začuden in zadržan. No, potem je le povedal, kakšno pot imamo, malo povprašal o letališču in so se našli ljudje na pravi letalski frekvenci. Z Roso sva uživali v razgledu in razpredali o življenju, fanta sta si ogledala hangar in delavnico. Popoldne smo vozili čoln in plavali z racami in labodi, prenočili smo v kampu, ki je našel svoje mesto med ogrado z ovcami in žago. Pretiranega miru in spokojnosti res ni bilo, smo se pa tuširali s toplo vodo, metali frizbi, se smejali ovci s heavymetal blejanjem in počivali. In risali in brali in se predvsem sprostili. Šele tam sem si nadela potovalno verižico – lesen zob, ki mi ga je pred časom naredil Miha. Šele tam sva si v miru prvič skuhala popoldansko kavico in šele tam se je zares začelo naše potovanje.
Za nosom v Auschwitz?
Nos včasih zavoha »must see« turistične zadeve. Potem nas je seveda peljal v Auschwitz, kjer smo se strumno opremili z malico in vodo in s klobuki proti pripeki …, a se nismo postavili v vijočo se vrsto za vstopnice. »Danes ne,« reče nos, »bomo jutri prvi in bomo vstopnice kupili na spletu.« Našli smo otroško igrišče znotraj blokovskega naselja, ki je bilo včasih del taborišča, božali smo kužka, opazovali starše in otroke, ki jih povsod prepoznamo kot enake nam, in si mimogrede ogledali razstavo judovskega arhitekta Liebeskinda z zgodbami preživelih. Naš jutri za ogled Auschwitza ni prišel, izgovor, da ogleda ne priporočajo otrokom, mlajšim od 14 let, je priročen, vemo pa, da nas je odbila predvsem množica obiskovalcev. Se znotraj morišča zgodovine ta glasna vrsta množice kaj spremeni? Postane bolj spoštljiva, čuječa, povezana ali nadaljuje s svojo ihto fotografiranja, snemanja, objavljanja in je zares ne gane niti najbolj ganljivo?
Živalski vrt v Wroclawu
Opečnate zgradbe na poti proti Wroclawu so še nekaj časa odzvanjale to blaznost, ki smo jo zavohali v Auschwitzu. Peljali smo se mimo mesta Gliwice in predli zgodbe ob napisu na tabli NightClub Gliwice. Napenjali smo oči za lokalnim lodijem*, polizali prvi lodi na Poljskem in zvečer prispeli v Wroclaw. Noč smo preživeli v parku tik ob živalskem vrtu, kjer sta otroka občudovala in se do pozne noči vrtela ob klasični glasbi in vodnem nastopu Fontane Multimedialne. Naslednji dan je sledil obisk živalskega vrta. Tisti dan bi jaz bila puščavska lisica, Miha lemur, otroka pa seveda medved in slon po Edu Medu in slonu Babuju, zvestima spremljevalcema in plišastima podaljškoma naše družine.
Leszno check
V petek pozno popoldne smo se tako že peljali proti letališču Leszno. Iskre so letele od Milice, ko smo se peljali po ulici Szybownikow, ulici Jadralnih letal.
V soboto Mihe ni bilo. Letel je. Letalo Astir Jeans. Šest ur jadranja. Vreme, je povedal, je bilo fantastično.
Mi trije pa smo raziskovali kamping, napol zapuščene stavbe, zaradi prenove (ki se še ni začela) zaprt hotel, s kislico preraščene travnike, zobali smo ringloje, žagali drva in pripravljali večerni ogenj. In v sodobnem zračnem tunelu v zasebni lasti gledali lebdeče ljudi.
Arhiva na letališču nimajo. Imajo pa delujoč pralni stroj, kar me je izjemno razveselilo. Najstarejši pilot in vodja aerokluba je začel leteti šele leta 1981 in o času, ki nas zanima, ni vedel veliko. Je pa obljubil, da bo poskusil poiskati fotografije s svetovnega prvenstva, ki je bilo leta 1958, 1968 (in nazadnje leta 2003). Kaj se dogaja s prenovljenim letalom Mucha Standard z oznako SP2268, nam (zaenkrat) še ni znano.
Kako je bilo to pred petdesetimi leti, ko je bilo vse novo? Kako je pogledal Ferenc, ko je prišel sem? Kako se je počutil – majhnega, velikega?
Miha opiše letališče Leszno kot obubožanega upokojenca, ki si v velikem meščanskem stanovanju lahko ogreva le eno majhno sobico, a v tej meša spomine z nadebudnimi mladimi jadralci in tej sobi, jadralnemu letenju, je podrejeno celo mesto.
Zdaj smo že res globoko na poti. V hladilniku ni več hrane slovenskega porekla in v shrambi ne dobrot z babičinega vrta.

*lody – sladoled po poljsko

NUŠA KOMPLET PEPERKO

Družina Peperko (Miha in Nuša z Bino Roso, 5 let in Jarošem, 2 leti in pol) se je po lanskoletni World clean up day odpravi do Črnega morja letos odpravila na Poljsko mimo letališča Leszno in če bo sreča, še do Baltskega morja in Mazurije ter mednarodnega vojaškega letališča Swidnik. Letošnja odprava je zelo intimne narave. Gredo namreč po poteh očeta, tasta, dedka Ferenca, mojstra jadralnega letenja, ki je pred skoraj pol stoletja prav na Poljskem opravil za Celje prvi 500-kilometrski prelet z jadralnim letalom.

ferencFerenc Peperko

auschwitzRazstava v Auschwitzu

jezeropodzaromJezero pod Žarom in večerja s kamelama

 

narocite-nt

Deli